Oči jejo prve

Oči v šoli okusov niso potrebne le zato, da opazijo, kako slikarsko nadarjen je kuhar, ki je izbral tridimenzionalno valovit krožnik, da je nanj brizgnil obliv okrog ”kremic” štirih barv, natupiranih z mehurčki ”penic”, na katerih lebdijo ”hrustki” mikroskopskih debelin in neonskih barv. Oči so predvsem prve na vrsti! Oči prve jejo! Oči prve pošljejo oceno jedi možganom. Od vida je zato odvisno, kaj in kako bodo zatem ocenjevala preostala čutila.
Piše: Uroš Mencinger
 
Hrana mora zbujati čustva! Zato je slaba hrana tista, ki nas pusti hladne. Ker pa hrane ne čutimo le v ustih in ker je ne okušamo le na jeziku, so za prave užitke pri jedi potrebna vsa naša čutila. Zato pa pravimo, da jemo tudi z očmi!
Ker oči jejo prve, je od njih odvisno nadaljevanje. Obarvajte pomarančni sok z barvilom nevtralnega okusa rdeče. Kaj okušate? Ne več pomarančni sok, kajne. Ravno zato nas oči lahko tudi prevarajo in pošljejo napačno sporočilo.
Še dobro, da so kozarci prozorni, saj sicer ne bi vedeli, kaj pijemo … Svežega štajerskega vina z izrazito cvetico in močno kislino, ki jo blažijo ostanki sladkorja, sicer v črnem kozarcu ne boste zamenjali za prav tako ”kisel” kraški teran, toda, ko imajo pri vretju belega vina pravico do mnenja tudi grozdne kožice in nato v kleti pri zorenju sodelujejo še leseni sodi, se je pivcu iz črnega kozarca zelo težko odločiti, ali ga ”vlečejo skupaj” beli ali rdeči tanini. Točno, tudi z očmi okušamo!
Večerje v temi prirejajo tudi pri nas. Zanimivo kot eksperiment, a nič več kot to. Kot da bi jedli s povsem zamašenim nosom. Tema ne prispeva k večjim užitkom, temveč zgolj poudari pomembnost vida pri kulinaričnem uživanju. Čeprav vonjaš in tipaš (pomen tekstur in otip v ustih), hrana ne tekne enako. Nekaj manjka. Oziroma, večinoma sploh ne veš, kaj ješ. Če ne vidiš, ne moreš pravilno okusiti. Toda, če vidiš, še nisi vsega okusil!

NE NASEDAJTE OČEM!Vid je hitrejši od drugih čutil, saj deluje na daljavo. Prav tako pa je človeški vid zelo dober, boljši od drugih naših čutil. Kar se hrane tiče, velikokrat vidimo celo preveč.
Saj poznate, nekdo se praska in še nas začne srbeti … Ne gledamo le krožnika pred seboj, temveč vidimo še veliko drugega. Pri sosednji mizi se zmrdujejo nad hrano. Ne slišimo jih, a vidimo, da so odrinili krožnik, pustili vso zelenjavo, da nekaj pripominjajo natakarju. Ker še nismo naročili, razmišljamo, če ne bi pravočasno kar pobegnili … ”Pojedli” smo, še preden smo sploh poskusili.
Vas to na kaj spominja? Kako vzgajamo otroke? Mama le vidi nekaj na krožniku in že reče: ”Tega moj sin ne je!” Ni ga sina, ki bi potem to tudi poskusil. Pa saj odrasli nismo glede tega nič boljši. Kolikokrat sem v mišelinsko vrhunskih restavracijah po vsem svetu doživel brskanje finih gostov po chefovih kreacijah, zgolj zato, ker je bilo nekaj podobno po barvi korenju, po obliki paradižniku ali po strukturi čebuli. ”Tega jaz ne jem!” Saj tudi jaz ne ljubim razkuhanega korenja, toda zato ne sovražim vsega, kar je na krožniku rumeno.
Kako drugače pa nam tekne v restavraciji, ko okrog sebe vidimo vesele, zadovoljne goste in prazne krožnike. Lahko to uporabimo tudi v domači kuhinji? Lepo pogrnjena miza. Aperitiv za začetek. Krožniki iz babičine dote za glavno jed. In, lepo prosim, ne začnite pomivati že, ko so gostje šele pri sladici.
Pomen vida v prehrani pa ni pomemben le za mizo. Začne se že v trgovini, ko nakupujemo. Oziroma že pred televizorjem, ko nas obstreljujejo z reklamami. Če kdo ve, kako jemo z očmi, potem so to trgovci oziroma njihovi marketinški strokovnjaki. V čem je logika vedno večjih pakiranj za enako ceno? To ni varčevanje, to je varanje! In varajo nas ne le trgovci, temveč tudi naše oči!
Zato pa domači chefi ne kupujemo gotovih jedi in ne pogrevamo industrijskih paketov. Zato ne nasedamo puhlim besedam, lažnim obljubam, kričečim zavitkom in velikim pentljam! Zato gremo na tržnico, kjer lahko povohamo, primemo, se pogovorimo, predvsem pa vidimo, pri kateri branjevki s kislim zeljem je najdaljša vrsta.

MANJ JE VEČKer jemo z očmi, pa se z očmi tudi - redimo! Torej? Velja tudi obratno - če znamo gledati, lahko z očmi tudi hujšamo! To se pozna tako tistim, ki niso siti, če zrezek pred njimi ne gleda okrog in okrog čez rob krožnika, kot onim, ki izgubijo apetit, če na krožniku ni vsaj za polovico beline. Prvi so jedci, drugi pa dobrojedci … Kar so znanstveniki tudi dokazali, ko so primerjali dve testni skupini. Obe sta jedli enake jedi, le da je ena skupina jedla iz posebnih posod, ki so se nevidno polnile. Jedli so in jedli … in pojedli kar za 73 odstotkov več!
Pravkar se je končal jesenski Teden restavracij. Veste, kaj je še po petih letih te najbolj množične slovenske kulinarične akcije najbolj pogosto vprašanje gostov, ki se prvič odločijo za meni v najmanj treh hodih po prijazni ceni? ”Pa se bomo najedli?”
Ne degustacijski meniji, ki jih po novem in modnem ponujajo celo že picerije in okrepčevalnice, temveč šele Teden restavracij je začel množično Slovence navajati na ”hojo”. Reče se, namreč, hod, ne vhod. Seveda imamo vsi najraje enolončnice, toda včasih, tudi doma, je lepo, prav in dobro, če v hrani uživamo pestro in raznoliko. Za to pa so potrebni hodi, scenosled jedi, ki ne ponuja enkrat veliko, temveč večkrat manj. Tudi zato, ker jemo z očmi in smo zato veseli manjših porcij, ki so na krožnikih lepše prezentirane, in so tudi količinsko manjše.
Če naučimo oči pravilno gledati, da jim je manj, namreč, več, potem bomo pojedli manj in v jedi bomo uživali bolj. Potem nam ne bo potrebno hujšati in se ves čas odrekati. Po štirih, petih grižljajih tako in tako več ne okušamo. Naši senzorji možganom ne pošiljajo več informacij o okusih, ker možgani že imajo popolno informacijo. Po petem grižljaju le še jemo oziroma, oprostite, se bašemo. Vse to pa najbolj zaradi oči. Ker se jim je zdelo premalo. Naš vid odloča o tem, koliko bomo pojedli in kdaj smo siti.
Zato: trenirajte ga pravilno! In skuhajte pravo količino! Če daste na krožnik preveč, je velika verjetnost, da boste preveč tudi pojedli. Mar ni že čas, da je konec ”povojnih časov”? Takrat je bilo naše mame strah, da bi po kosilu ostali lačni. A, seveda, to ne pomeni, da dajte na krožnik premalo. Zgledujte se tudi doma po pravih chefih in glavni jedi dodajte vsaj še predjed. Najslabše je, če lačen predse dobi samo en krožnik. Oči mu že od daleč povejo, da si mora čim več nabasati, goltati čim hitreje in zraven pojesti čim več kruha. Če pa to golo borbo za preživetje umirimo z opečenim kosom kruha, ki ga natremo s česnom in obložimo s paradižnikom, bodo oči jedle bolj sproščeno. ”Saj to je šele začetek.” Na ta način bo prva in divja lakota potešena in nadaljevalo se bo lahko z uživanjem, ne pa s preživetjem.
Pa še nasvet gostincem. Recite vašim natakarjem, naj čim prej pospravijo prazne krožnike z mize. Čim dalje bodo tam, tem manj želje imamo gosti, da bi naročili še sladico. Prazni krožniki ne polnijo le mize, temveč tudi naše oči, z njimi pa našo sitost. Razen, če to počnete zato, da gostje hujšamo ali privarčujemo.
V vrhunskih restavracijah temu pravijo: natakarska brigada. Ve se kdo sprejema naročila, kdo prinaša, kdo odnaša, kdo se pogovarja, kdo računa … Ves čas se dogaja, vsi krožniki so paša za oči, vsi gostje imajo damastne prtičke čez kolena in če jih odložijo, pomečkane, na mizo, je to za natakarja znak, da jih zamenja. Polna miza je nepospravljena miza, oči to vidijo kot konec, možgani razumejo kot da je čas za plačilo.

...

Top
Vpiši se v Šolo okusov!
Ne jej z usti. Jej z glavo!
Samo za dobrojedce. Letna naročnina 19 evrov.
Neomejen dostop do Šole.
Neomejen dostop do Kuhinje.
Neomejen dostop do Gostilne.
Neomejen dostop do Chefov.
Neomejen dostop do Potepa.
Neomejen dostop do Tržnice.
Neomejen dostop do B®loga.
Težave pri aktivaciji naročnine? Pomagajte si z navodili ali nas kontaktirajte.
Naroči se na Dobre novice!
tedenska mera dobrojedskih informacij, da boste izvedeli več in prvi:
kje, kako, kdaj, zakaj boste radi dobro jedli!