Gremo na piknik – če čevapčiče kupimo, se toliko bolj potrudimo z njihovo spremljavo

Za piknik smo kupili maso, za žar na domačem vrtu pa le meso. Tako je bilo nekoč, ko je bilo obvezno, da bodo na pikniku na roštilju čevapčiči. Ob njih smo gor zrasli.

Danes pa je v trgovinah ponudba pripravljenih izdelov za žar tako široka, da je največji izziv vsakega pečenja v naravi kaj izbrati. Čudno, da se nihče še ni spomnil, da bi nam vse tudi že spekel in bi doma še ”roštilj” le pogreli (v mikrovalovki).

Zato tudi v Šoli okusov ne bomo jezni, če boste za prvi letošnji piknik na domačem vrtu ubrali bližnjico. A priporočamo klasiko, torej čevapčiče. Že zaradi nostalgije, še bolj pa zato, ker ob ”konkurenci” burgerjev, rebrc, stejkov, perutničk … čevapčiči sploh niso fast food! Pa čeprav kupite že pripravljene …

lepinja doma2

Ker smo čevapčiče kupili, se bomo, namreč, toliko bolj potrudili z njihovo spremljavo, kar pa ne bo šlo na hitro. Testo za lepinjo iz kislega testa je potrebno zamesiti že dan prej. Najprej je potrebno nahraniti matične droži. Nato iz njih pripraviti starter. Potem zamesiti in zgnesti testo ter ga prvič vzhajati. In zatem še drugič preko noči. Ker med temi postopki testo veliko čaka, počiva in vzhaja, imamo vmes dovolj časa, da za prvo sezonsko ”roštiljanje” preverimo, kako je prezimilo njegovo veličanstvo. Potrebno ga je očistiti, ker se je lani zadnji piknik prepozno končal … Potrebno je kupiti oglje ali napolniti plinsko jeklenko. Potrebno je poiskati klešče, ščipalke, vilice, lopatice in vse druge nujne kuharske pripomočke za žar, ki jih vsako leto tako dobro pospravimo, da moramo potem vsako leto kupiti nove. In, ker že delamo vse to, je najboljše, da že dan prej spečemo paprike. Olupljene bodo v hladilniku počakale, da jutri čeznje prelijemo veliko olja, česna, peteršilja in malo kisa.

Ker ni dobrih čevapov brez še boljše mlade čebule, bo potreben obisk tržnice. Mi smo šli ponjo celo na Primorsko, ker smo le tam dobili res mlado in res tanko. Ker smo spotoma kupili še divje šparglje, bo še za kakšen ”brez recepta” … 

Sploh pa ni pravih čevapov brez pravega kajmaka! Čeprav je tudi ta ponudba v naših trgovinah kar pestra, je rezultat zelo ubog. Po pravi kajmak za prave čevape smo zato šli na beograjsko tržnico. Dober – pravi – kajmak je videti kot mladi sir, okus pa ima kot maslo; ne pa, da je obratno, na pogled kot masleni namaz, v ustih pa kot sesirjena smetana. 

Čevapčiče bomo pekli počasi, tako da jih bomo ves čas obračali. Na premočnem ognju bodo zunaj zažgani, znotraj pa surovi, na pravem ognju pa bodo – sočni! Čevapčiči niso burger, da bi bili medium, in ne makaroni, da bi bili al dente. Čevapčiči so kot suši, ker je zanje potrebno veliko let treninga, da so pravi!

Tam, kjer so čevapi doma, je sicer prepovedano, saj se čevapi jejo neposredno z žara. Pri nas, v Sloveniji, kjer so čevapčiči na družinskem pikniku, pa je izjemoma dovoljeno, da pečene sproti dajemo v lonec s pokrovko. Toda zato naj bo lonec na žaru, a indirektno. In ne delajmo si zaloge za celotno daljne sorodstvo. Spečemo deset, petnajst čevapčičev in nato navalimo nanje. Ko jih zmanjka, nadaljujemo s pečenjem. Saj to ni fast food …

Še nasvet glede lepinje. Seveda, v vsaki trgovini jih imajo. Toda, poskusite enkrat še sami. Če pečete copate, ne bo težav. Testo za lepinjo ima vsaj 70 odstotkov vode, tako kot ciabatta. Drugo pa poteka kot za pizzo, če imate raje debelejše testo.

Sicer pa je piknik, in šele prvi letos. Ni, torej, nujno, da je vse za pet (srčkov). Najbolj važno je, da je dobro – namen, hrana in vreme.

Tags: , , , , , , ,