Asador Etxebarri

  • Iz 18. stoletja

    Etxebarri je gostilna za siesto. Seveda, kdo bo pa našel zvečer med tiste hribe v Atxondo, dve tretjini od San Sebastiana in tretjino do Bilbaoa, kjer v temi ne vidiš, kako skrbno je pokošena trava, kako strmo se pasejo konji in osli, kako v vrsti so zloženi kamni v stare hiše, ki branijo vsaka svoj grič, da spodaj v vasi, nasproti cerkve, ostane prostora le za veliko kamnito hišo iz pravljice, v kateri so vse mize zasedene, dokler ne pokliče Elena Arzak, da Viktor Arguinzoniz, ki je z ženo Patricio prenovil staro krčmo iz 18. stoletja, najde majhno mizo, ki je na koncu pri oknu, prostora pa ima vsaj za šest dosti bolj lačnih od naju, ki sva za začetek naročila le kozje maslo in steklenico vina.

    etxebarri4
    od
    Avtor slike: UME
  • 600 stopinj

    Pravprav je bilo ravno vino krivo, da je bila nato siesta vse do večerje v Guggenheimu … Toda, ko je oglje tako razžarjeno, da je šeststo gramov mesa na debeli kosti v nekaj minutah pečeno tako, da se iz njega ne pocedi niti kapljica soka, v prvem nadstropju stare hiše z eno mišelinko nihče ne kriči: “Kri!”. A najbrž so zato na mizah tako rdeče vrtnice.

    etxebarri3
    od
    Avtor slike: UME
  • Pozdrav

    Maslo je bilo od danes in mleko zanj so natočile koze. Bilo je tako belo, da je še pršič, ki pade zgoraj v hribih, siv, in zadimil ga je solni cvet, ki so ga potresli, da se tanke rezine xixi pomladnih gob niso potopile v pol centimetra debelo masleno rezino, ki je ni stopil niti kruh z žara, brez katerega Viktor med goste ne pošlje nobenega krožnika.

    etxebarri
    od
    Avtor slike: UME
  • Flan

    Še tisti flan, za katerega je njegovo ime pravzaprav žalitev, saj je šlo za prefinjeni narastek iz skute, je bil ob strani tako opečen, da se je zagotovo stiskal ob veliko kost, ki je gledala čez rob rešetke.

    etxebarri5
    od
    Avtor slike: UME
  • Pršut

    Le pršut, ki pa je bil, seveda, Jamon Iberico, ni bil z žara, zato mu je družbo delal še lomo, neprimerno bolj marmoriran od ribic naših prašičev. Ničesar ni bilo preveč, ne soli, dima, vetra, le okusa, ki ga je največ v maščobi, ki se cedi iz violin črnih pujsov, ki visijo pod stropom vsake baskovske taberne, je bilo obilo. Zato imajo pršuti po barih Donostie podstavljene majhne plastične skodele, ki jih morajo vsak drugi dan menjavati, saj bi sicer maščoba padala na pintxose, razstavljene po pultih, da je potrebno le pokazati s prstom kaj in kolikokrat. Le to bi rad vedel, kam zlijejo vso tisto sladko maščobo … Morda pa je ravno v tem skrivnost njihove priljubljenosti?!

    etxebarri8
    od
    Avtor slike: UME
  • Rakovica

    Pri Viktorju v Etxebarriju ni majhnih grižljajev, saj je njegov žar tako velik, da gredo vanj različne vrste oglja. Vsaka vrsta mesa, vodnega, gozdnega, hlevskega, ima svojo vrsto kurjave. Zato je bila lokalna rakovica točno to. Zgolj rakovica na žaru! Bel krožnik, dolge vilice in močne klešče. Nobenih prilog, nobenih omak, nobenih zgodb, le sesanje in sesljanje vsakega členka posebej, da je na koncu ostal le zvrhani pogreb nudističnih oklepov.

    etxebarri7
    od
    Avtor slike: UME
  • Najboljša kost

    Rdeče meso je bilo najboljša kost, kar sem jih kadarkoli glodal. Čeprav je ni bilo potrebno prijeti v roke, saj je Viktor s hrbta spretno odrezal petnajst za mezinec debelih rezin, ki so bile zunaj hrustljave, kot da bi bose skakale po žerjavici. Pod to skorjo je bilo le za tri milimetre obarvanosti, vse drugo pa je bilo rdeče kot kri, ki jo je mesar spustil, preden je meso dal viseti in počivati za nekaj dolgih tednov. Bilo je tako kompaktno, da so bile še vse niti še dovolj trmaste, da jih je prepričal le najboj koničasti nož, pa še on le takrat, ko je zarezal počez. Meso s kosti ni pustilo nobenemu drugemu, da bi mu ukradel niti sekundo slave. Tudi solata je bila le zato, da je kuhar lahko porabil svoj vinaigrette iz najboljše gorčice, v katero je potopil tanko zrezano, toda poprej pokuhano, čebulo. In zraven je smel le še kruh, toda še on le zato, ker ni imel sredice, pač pa le skorjo, da so nato morali belo pogrnjeno mizo posesati z največjo smetišnico, ki jo v črno oblečeni natakarji uporabijo vselej preden prinesejo jedilni list, na katerem piše postres.

    etxebarri6
    od
    Avtor slike: UME
Top
Vpiši se v Šolo okusov!
Ne jej z usti. Jej z glavo!
Samo za dobrojedce. Letna naročnina 19 evrov.
Neomejen dostop do Šole.
Neomejen dostop do Kuhinje.
Neomejen dostop do Gostilne.
Neomejen dostop do Chefov.
Neomejen dostop do Potepa.
Neomejen dostop do Tržnice.
Neomejen dostop do B®loga.
Težave pri aktivaciji naročnine? Pomagajte si z navodili ali nas kontaktirajte.
Naroči se na Dobre novice!
tedenska mera dobrojedskih informacij, da boste izvedeli več in prvi:
kje, kako, kdaj, zakaj boste radi dobro jedli!