V omakah je okus! Zato, ker se okusi in arome, da ustvarijo nadokus, morajo stopiti. Če to naredijo šele na jeziku, v slini, je učinek dosti manjši kot če nadokus že pride v usta. Poskusite jesti špagete s paradižnikovo omako tako, da najprej naredite grižljaj špagetov, jih posrkate, zgrizete, pogoltnete, nato pa šele in posebej zajamete omako. Špageti bodo brez okusa, le malo trdi in malo lepljivi, omaka pa bo spolzela skozi vilice … Čeprav je glava zelene solate še tako lepa, sveža in dišeča, nihče niti ne pomisli, da bi jo ugriznil kot jabolko. Potrebno bi bilo dolgo žvečenje (z veliko sline), da bi zmogli le en grižljaj suhe in ”nezabeljene” solate, ki je sicer pojemo celo skledo, ko je na njej naša najljubša omaka s česnom in bučnim oljem od sorodnikov iz Prekmurja. Celo burger, čeprav že misel nanj ustvari poplavo v ustih, gre težko dol, če je v štručki zgolj suhi polpet mesa, brez vsaj malo omake, ki bo z brade krstila ovratnik nove srajce.
Zato razkrinkajmo mit o visokih omakah, brez katerih ni visoke kuhinje, in jih začnimo v domači kuhinji končno uporabljati tako, da sicer ne bodo chefovske, a bodo zato ”le” dobre!
Za člane Šole okusov:
omake po domače