Gostilna Zorko

Skos dobro

Časi so se spremenili. Včasih so gostilne na deželi polnile malice in naročilnice, sedmine in koline. Danes pa se prej pozanimamo, kdo je chef in kdo arhitekt, kaj je na jedilnem listu in kaj v kleti, kakšni avti parkirajo pred hišo in koliko konjev kasa za njo. Še vedno, seveda, morajo biti terasa ob cesti, dnevna ponudba, veliko prostora in mamina tünka, toda ob tistem, kar je ”skos dobro”, pri Zorku ponujajo tudi tisto, da se še vam splača spoznati Prlekijo in edinega slovenskega chefa z Michelinovo zvezdico.

Začne se z divjačinsko pašteto, naje se s telečjo kračo, uživa se ob govejem repu in posladka se s prleško gibanico. Zorko je dokaz, da so ožejeni žgöjnki lahko boljši od prekmurskih dödölov, da ima pujček rad tudi štruklje, če so ”sladkani” z bučno kremo, in da so stari okusi in tradicionalne jedi, ko postanejo lažje, lepše, očiščene, zložene, dovolj za novi zagon in nove goste, saj ne odganjajo starih (brez skrbi, lignje še imajo), a tudi ne mladih (na drugi stran dnevne ponudbe so ostale pizze in burgerji). Ata zadovoljno opazuje s slike!