Uroš Mencinger o kasetah, s katerimi smo izgubili nedolžnost, in drugi računalniški šari na podstrešjih. Prvič objavljeno v Večeru v nedeljo, 4. februarja 2018

Prva je bila ogromna in kovinska. Vanjo je šlo vse, od ”čizem” do ”šinjela”. Dobro, da je ni več.

Potem mi je Mirko priskočil na pomoč, žal, ni ga več, da sva po Večerovih stopnicah v redakcijo prinesla prvi računalnik. Hvala, Birostroj. Ni ga več. In se je začelo.

V nekem najbolj norem času, za katerega smo mislili, da je sodoben, a je bil iz današnje perspektive predpotopen, sem imel ob (domači) pisalni mizi dvaindvajset (22) električnih vtičnic! In vse so bile polne! Danes pa je polno le še podstrešje.

Ena škatla je polna super 8 otroških počitnic, šolskih proslav in rojstnih dni. V drugi so zvočne kasete, ki so se vrtele, ko je bilo vse prvič, pogled, nasmeh, dotik, rdečica, povabilo, randi, ples, objem, poljub, in, saj veste, tako dalje. V tretji so le 5,25 kartoni in 3,5 plastika, na njih pa vsa zbrana dela. V največji so naprave, raznorazni predvajalniki, ki smo jih včasih tihotapili čez mejo, danes pa jih tihotapimo na smetišče, da ne plačamo za njihovo ”evtanazijo”.

Vse je bilo na kasete. Na hauzbalih smo z njih vrteli radio Luxemburg in tako postali pirati. Danes pa se moramo včlaniti v politično stranko, če želimo ostati pirati. S porno kaset smo se naučili več kot v šoli, danes pa takšne filme že snemajo v šoli. Na kasetah, disketah, flopijih, diskih, devedejih, zipih, cedejih smo hranili vse svoje življenje. Danes pa je celo naše življenje v oblaku.

Pred pol stoletja sem vtaknil kaseto v kasetofon, ki jo je glasno pogoltnil. Potem je nekaj časa vrtel in brnel, nato, če je bila sreča, se je med hreščanjem zaslišalo petje, če ne, pa smo ves dan vlekli iz žrela nekaj metrov prepletenega rjavega, ozkega, dolgega, zmečkanega traku. Nazaj smo navijali kar na prste.

Če ne bi bilo na podstrešju tistih vreč in škatel, polnih kasetne, računalniške, digitalne, zadnji-krik-tehnike-šare, ki je danes brez vrednosti, sploh ne bi vedeli, zakaj bomo v penziji obtičali pred starim televizorjem, namesto da bi začeli uživati najdaljši dopust v življenju. Če ne bi izumrlo že toliko različnih kaset, bi mislili, da se nič ne zgodi in da se spreminjamo le mi, od enega do drugega jutranjega britja.

V resnici pa sta se v človeški zgodovini zgodili kar dve prelomnici. V prvi je pračlovek začel kuhati (si pripravljati hrano) in se s tem poslovil od opice ter postal človek. V drugi pa je začel na kasete piratsko kopirati ustvarjalnost drugih in je s tem izgubil nedolžnost. Od takrat (mislimo, da) je vse dovoljeno in se vedemo (spet) kot živali.

Nekje je, namreč, ena velika kaseta, še večja od tiste iz JLA, v njej pa je polno vab, da se nam ves čas, predvsem pa za božič, črni petek in vsak svetek, cedijo sline. Ko se našim dreserjem zazdi, da jih zmanjkuje, vzamejo novo vabo oziroma napravo, neko novo kaseto, in nam jo, kot veliko odkritje, največjo novost, čudež tehnike, brez katerega nam zelo hitro ne bo več mogoče živeti, dovolijo kupiti. Pojdite na podstrešje, če ne verjamete! Se da živeti brez vseh tistih škatel in vreč?

Pa kako lepo! Če bi se še zmeraj vrteli in zaljubljali ob ploščah, bi šli v penzijo kot bogataši! Ko vse te neuporabne kasete seštejem, vem, zakaj imam prazen žep, namesto da bi imel prazno podstrešje.

Ker končno vem, da ni potrebna, najprej vsako leto, potem vsak mesec, nato že kar vsak dan, nova kasetna potrošniška šara, me zanimajo le še – kašete! Ko je dober ulov, rib ali ribičev, potrebujem le nekaj žarečega oglja in čim več dobrega deviškega olja, pa sem spet – človek. Zato Šola okusov!