Dovolj dolgo in nizko pečeni jajčevci so odlična spremljava mesu z žara. S svojim polnim, zemeljskim, maščobnim okusom in mehko, mazljivo, kremno teksturo pustijo steaku, da pokaže svoje mišice in se izkaže s prvinskim, mesnim okusom. Nobeni dodatki, omake, kečapi, majoneze niso potrebne. Idealen par. A gre tudi brez mesa! Zgolj jajčevec, toda z več pikantnosti in nekaj preprostimi dodatki. Maščobo nevtralizira jogurt, vse skupaj pa še dodatno osvežita kislost in zeliščnost leče. Ne ustrašite se pekočine, ki jo ponuja harisa, mešanica severnoafriških začimb. Čim bolj vroče je poletje, tem bolj takšna ostrina ohladi. Specite kak jajčevec več, saj boste…

Odkar je roštilj zašel pod ameriški BBQ vpliv, se je podobno zgodilo tudi prebrancu, ki je tako postal rdeč in pekoč. Ostala mu je pravzaprav le čebula, zato pa je dobil še paradižnik, ingver in koriander. Zato naj velja, prebranac, ko je žar balkansko navdahnjen, meso na njem pa mleto, rdeči fižol pa, ko so steaki ali pa veliki kosi, tudi svinjskega, mesa. Ta recept je del julijske gostije na žaru – tukaj.

Vedno, ko je žar, še posebej, če je na njem govedina, ki ne potrebuje druge spremljave od te južnoameriške in zeliščne. Olje in kislina, z okusom toliko zelišč, kot jih imate na zeliščnem vrtu ali v lončkih na kuhinji polici. Zato je chimichurri vedno malo drugačen, a vedno enako prepoznaven. Predvsem pa zaradi njega ne potrebujete kupljenih dodatkov v stekleničkah, tubah, kozarcih …, ki povzročijo le to, da ima vsaka jed enak okus, večinoma sladkast. Ta recept je del julijske gostije na žaru – tukaj.

Dejansko je chowder, a lepše se sliši obara, kajne. Morska enolončnica iz školjk, ki ima za sredozemsko kuhinjo v sebi sicer grešno sladko smetano, a je zaradi tega veliko več od hitre všečnosti. Zato v tej smeri nadaljujte ter por opražite na maslu, ne na olivnem olju, toda na koncu, ko obaro, čorbo, enolončnico, chowder zgostite s krompirjem, obvezno vanjo zamešajte čim več koriandra, ki v dobršnem delu Sredozemlja zamenjuje peteršilj, na krožniku čez školjke potresite še kraški pršut, z rokami pa odlomite velik kos sveže bagete. Saj ni resno, a je res, da jih v naše blagovne centre uvažajo…

Ko smo le lačni, ker ponavadi se nam takrat tudi mudi, gremo v gostilno le na en hod, krožnik, jed. V gostilne in restavracije, ki so na vivi.si, ne vabimo na takšne – mimojede – obiske. Ko gremo vanje, gremo uživat, kar pomeni, da se nam ne mudi, zato si privoščimo več hodov in jedi. Zato je pomembno, da chefi v takšnih svojih daljših menijih upoštevajo dramaturgijo. Posamezni krožniki niso celote, temveč deli celotne ”drame”. Jedi ne smejo biti preveč kompleksne, s preveč sestavinami, elementi, tehnikami, informacijami, zgodbami. Vsako dejanje mora imeti nadaljevanje, celotno uživanje pa svoj začetek, vrhunec in…

Tega okusa ni v nobeni gostilniški jedi! Ko on pogrne mizo, izbere vino in da greti krožnike, ona pa začne iz kozic in ponev zlagati nanje, kar je pred tem že celo uro tako dišalo, da ga je morala po prstih, ko ji je kradel izpod kuhalnice. To je tisti okus, ki je samo doma – doma. Nikjer ne more biti tako svež, pristen, dišeč in nadokusen. Ker to je okus, ki se ga ne more ne kupiti in ne plačati. No, razen s poljubom in da on potem pomije posodo. Kdor ne verjame, ima tukaj dokaz. Kdor misli, da…

Rusi, Poljaki, Ukrajinci prisegajo na boršč, vsaj tako kot mi na govejo juho. Kaj pa, če bi iz obeh naredili novo juho? V tem je ideja te rdeče jušne lepotice, ki ima barvo boršča in čistost bujona, pouči pa nas, da vse, kar je s peso povezano, je seveda rdeče, a ni nujno tudi gosto – saj smo se že naveličali pirejev, s katerimi chefi zadnja leta tako modno barvajo svoje ”teksturne” jedi -, in vse, kar je bouillon, ni nujno, da je iz mesa. Limonska trava in ingver, pobarvana rdeče, pozimi odlično ogrejeta, ko zeliščne palačinke nasitijo….

Velikokrat doma poskušamo le posnemati. V gostilni ali restavraciji nam je nekaj všeč in potem doma poskušamo to ponoviti. Ponavadi ni tako dobro, a zadovoljni smo, ker smo naredili sami. To je pohvalno! Toda te lignje se da (tako) narediti le doma! Ne trdimo, da jih kje ne skušajo ”posnemati”, toda če že, je to le slaba kopija. Zato, ker je tukaj najbolj pomembna svežina. In takoj zatem srce. Svežina pomeni hitrost, kajti tukaj gre le hitro, v dveh ponvah, iz njiju na topel krožnik, z njega v usta. Miza mora biti že pogrnjena, vino že natočeno, vsi zbrano zbrani….

Krompir je sladek in takšna je tudi buča. Dvojna sladkost zahteva zato dvojno nasprotje. Torej ne le slano, temveč tudi pekoče. Še najboljše kar dvojno pekoče. Kar bo zapeklo – zabolelo, pravzaprav – po kozicah, bo pozdravil pire, s svojo topnostjo in mehkobo, da bo jezik takoj pogašen. In, če bi vas zamikalo, da bi koriander spustili, se uprite skušnjavi, saj je to pika na i. V najslabšem primeru ga nadomestite z listnatim peteršiljem, ki pa ga zato ne sesekljajte prav na drobno. Sladki jin in pekoči jang potrebujeta razsodnika, da ju umiri, ko se prepirata, kdo je močnejši. Vsaka jed…

Piščanec na žaru se lahko zelo hitro izsuši. Zato ga damo prej v marinado. Lahko pa je tudi premalo pečen. Zato smo izbrali prsa, ki so hitro pečena, hkrati pa dovolj debela, da ostanejo sočna. In četudi ga spečete pravilno, je na krožniku lahko dolgočasen. Zato pa je zraven v skodeli dovolj arašidove omake! Šola okusov: na vse je potrebno pravočasno misliti….

Dogovor je bil drugačen. A kaj, ko vedno pride kaj vmes. Zato pa se mu je potem mudilo. Zakaj pa ji je obljubil nekaj posebnega? Zamuda pa je nekaj običajnega … Toda izkušeni domači chef se ne preda. V takšnih primerih so jajca dobrodošla rešitev, še posebej, če jim namesto omleta rečemo fritaja ali kar frtalja. Zaradi tega si je potrebno pomagati s pečico, pa še s kakšno neobičajno sestavino. Koriander namesto peteršilja? Zakaj pa ne! Da je le posoda prava, takšna, da gre v pečico, in da ima pravi premer, saj se mora mehka frtalja dvigniti, ne razpustiti. ”Jajca…

Ona je hotela kuhano, on pa pečeno. Zato je zanjo dal lososa v folijo, zase pa folijo na žar. Kar je vmes natrgal na zeliščnem vrtu, je zadovoljilo oba. Oziroma vse tri, saj je še kuža dobil svoj zavitek, namesto s koriandrom z bučko, in z manj začimbami. Losos se pusti na žaru speči le s kožo, pa še potem se ne more odločiti, bo koža hrustljava ali bo meso izsušeno. Zato je folija najboljša rešitev, v njej ostane riba sočna, zelišča pa ji nevtralizirajo maščobnost. Žar naj bo vroč in vse skupaj naj traja le nekaj minut….

Ve se, za žar je od pujsa najboljši vrat. Tako je sočen, da ga ne moreš izsušit. Lahko premočno gori, lahko se preveč dimi, lahko se zažge, a še vedno je mehko … Najprej v paco, z veliko česna, potem pa, ko je pečeno, v veliko skledo, da se spečejo vsi kosi. Če je na rešetki še kaj prostora za čevapčiče, je to že kar definicija slovenskega piknika. Res je vrat najboljši del pujsa za žar. In ravno zato si zasluži, da si zanj vzamemo malo več časa, še posebej, ker je tako z njim še manj dela! Naribajte ga s suhim posipom…

Včasih se je potrebno znoreti. Tako kot otroci. Ki ne poznajo sramežljivosti, nimajo zadržkov, si ne postavljajo mej. Enostavno rečejo, naredijo, skočijo. Pa čeprav jim ta stari pravijo: ”Ne smeš!” Takšna je ta lečina juha. V njej je vse to, česar sicer vanjo ne bi dali. A ravno zato te zasvoji. Zato je bo potrebno prihodnjič skuhati še več. Zakaj pa ne bi bila še za zajtrk?! Leča je sicer dolgočasna, ko pa lahko izrazi svojo teksturo, z veseljem podstavi svojo konsistenco. Curry jo naredi nagajivo, poskočno, lahkotno, mlada čebula jo še dodatno osveži, in kogar malo speče, mango potolaži…

Lupljenje kuhanega topinamburja je sicer zamudno, toda krompir je v pireju spremljave zelo vesel. Zato pa je toliko bolj preprosto skuhati zelene šparglje, ker mikrovalovna pečica (saj v njej ne pogrevate industrijsko pripravljene hrane, kaj ne?!) to opravi pri 600 watih v dobri minut (v močnejši varianti pa še dosti prej). Seveda pa so glavni polpeti, zaradi katerih boste pozabili na tortice iz rakovega mesa, ki ga tako ne morete kupiti v naših trgovinah….