Meni novembrskega vabila
Povabite in skuhajte – November je vinski mesec, zato je tokrat hrana spremljava vinu – Nekaj koristnih nasvetov, da bo vino v užitek, jedi ob njem pa v podporo. Čeprav so vinski vsi meseci, saj je v vinogradu in v kleti vse leto kaj za početi, pijemo pa ga vedno radi, vino ”naredi” šele november. Zato je škoda, da bi ga slavili le za Martina ali da bi bilo martinovanje vedno enako. Povabimo, torej, prijatelje novembra na vinsko pokušino, ob kateri pa ne bomo točili mošta ali (le) mladega vina, temveč vinskemu prazniku v čast najboljše iz domače kleti, shrambe ali hladilnika. To pa pomeni, da mora biti temu primerna tudi hrana, ki bo vinu spremljava, in ne obratno. Da ne bodo vedno le sir, narezek ali kar nekaj iz vrečke. Brez kruha ob vinu ne gre. Toda k posebnemu vinu mora biti takšen tudi kruh. Predlagamo takšnega s sirom, ki je hkrati zelenjavni in zeliščni. Pa še hitro je gotov! Italijani grizljajo grissine pred jedjo, mi pa jih bomo k vinu. Pripravite jih lahko nekaj dni vnaprej, z različnimi posipi pa bodo vinsko pokušino še dodatno začinili. Da ne bo le kruh, so lahko tudi keksi … Sirovi krekerji se zaradi čebulne marmelade podajo tako belemu kot rdečemu vinu, pa še oranžno se jih ne brani. Pomembno je le, da jih spečete dovolj. Če vam ni do peke kruha in peciva, si lahko delo olajšate z briošem iz bližnje pekarne. A v tem primeru priporočamo piščančji mousse domače izdelave! Posebej dobrodošlo za začetek, ko so za aperitiv mehurčki v kozarcu, ali kot spremljava pokušini slovenskih penin, ki jih je toliko, da bo potem potrebno še nekaj toplega. Hitro je gotova, atraktivno je zapečena, na vrh ji lahko naribate tudi tartufe. Krompirjeva terina bo žlahtno podložila tudi daljšo vinsko pokušino predvsem belih vinskih sort. Kar pa se rdečih tiče, so novembra zato, da goske in račke niso žejne. Toda zanje recept tako že imate, zato vam predlagamo le spremljavo. Da rdeče zelje ne bo vedno ”mrtvo” in da kruhovi cmoki ne bodo vse leto enaki. Čeprav nekateri v vinu še vedno ne morejo brez (ostanka) sladkorja, predlagamo sladko šele za konec. Toda zato tako kot se spodobi. Stavimo, da boste ta flan že kmalu ponovili, saj je po tej vinski gostiji na vrsti že tista za slovo od letošnjega leta. Vsako povabilo v goste (= gostija) mora imeti svojo zgodbo. Spomladi smo se zahvalili naravi, avgust je bil morski, septembra smo pekli na žaru, oktobra smo počastili kralja živali, novembra bomo okušali vino. Toda tudi vinska pokušina potrebuje zgodbo! Tukaj je nekaj predlogov. Najbolj pomembno je, da niso plastični … Stekleni, torej, z dolgim pecljem, da nam vina ni potrebno greti po trebuhu (kozarca). Boljše od treh različnih (za penino visoki in ozki, za belo vino manjši hruškasti in za rdeče večji okroglolični), je le en kozarec, ki pa ne sme biti premajhen, steklo ne sme biti predebelo in pecelj ne pretežek, kar vse sicer vpliva na ceno, toda zato je na mizi več prostora in pomivanja je manj. Vino pa tako potrebuje ovinjen kozarec. Okusi v hrani ne smejo premagati okusov v vinu; torej kislina v jedi ne sme biti močnejša od kisline v vinu; ali sladica ne sme biti bolj sladka od vina, ki jo spremlja. Skrivnost dobrega kruha je v tem, da ni nobene skrivnosti … Zato, ker za dober kruh potrebujemo le moko, vodo in malo soli. A zato včasih malo predolgo traja. In zraven potrebujemo še kaj za namazat. Potemtakem je ta kruh izjema. Je sirov, a tudi zelenjavni, in še zeliščni povrhu, zato je samozadosten, saj ne potrebuje ne namaza in ne priloge. Je tudi hiter, saj pecilni prašek ne potrebuje vzhajanja. In je – zaradi jajc – tako lepo rumen, da gre rujno odlično zraven. Slaba stran kruha je, da je najboljši svež. Zato so Italijani iznašli grissine, ki so še boljši, ko niso sveži. A to je hkrati tudi njihova slaba stran. Ker imajo dolgi rok trajanja, so zelo primerni za industrijsko proizvodnjo. Posledice so katastrofalne – nihče več jih ne peče doma. Pa je tako preprosto. Le svinjsko mast potrebujete in dovolj časa, da jih boste dovolj napekli. No, tudi sesalec je dobrodošel, saj ga boste potrebovali, ko jih bo na mizi zmanjkalo, na tleh pa še ne. Da ne bo le kruh, so lahko tudi keksi … Parmezanovi krekerji se zaradi čebulne marmelade podajo tako belemu kot rdečemu vinu, pa še oranžno se jih ne brani. Pomembno je le, da jih spečete dovolj. Ko pa na vrh položite še rezino dimljenih račjih prsi, je to že za pravo pojedino, ki dvigne tudi vinske zahteve. Naj, torej, velja glavno pravilo vsakega uživanja ob vinu: manj, toda čim boljše! Seveda, gostje morajo biti točni. Toda, se kdaj zgodi, da res pridejo vsi naenkrat in točno? Nič ni bolj mučno kot praznih rok čakati zamudnike … Zato jih je potrebno kaznovati! Začnite, torej, brez njih. Toda ne še za mizo. Takšni grižljaji, ki jih spremlja nazdravljanje z mehurčki, premostijo čakanje in zadrego, sprostijo in otoplijo ozračje, pa še kuharica (in kuhar) z njimi pozdravi svoje goste ter jim predstavi, kaj jih čaka. Če ponudimo kar nekaj, torej, da le raztrgamo celofansko vrečko, potem se gostje ne bodo veselili niti nadaljevanja. Če pa so namesto industrijskega toasta brioš iz lokalne pekarne,… Račka se je predolgo pekla in je izsušena. Cmoki so predolgo plavali in so razpadli. Zelje pa se je predolgo kuhalo in je mrtvo. Spet ta november in to martinovanje … Zato smo zelje skuhali tako, da je še živo! Ker ni bistvo le, kako dolgo se je kuhalo, temveč tudi s – kom! Ni naš namen, da bi pozabili na izročilo, ki se prenaša iz roda v rod. Saj je tudi pri nas enako, za kruhove cmoke je mamin recept, ki ji ga je zapustila njena mama, njej pa njena, njej njena in njej … K ”segedinarju”, ki je od babice, pač ni boljše priloge. Toda, kaj bomo pa mi zapustili novim rodovom? Zato ni dobro le staro, temveč kdaj tudi novo. Ti novi cmoki so namreč idealna spremljava ”stari” rački in novemu rdečemu zelju. Ujemanje je vrhunsko! Sestavine: krompir, smetana, česen in sir. Barva: od bele do rjave, od svetlo do temno rumene. Tekstura: na vrhu je tanko in hrustljavo, pod skorjo je globoko in mehko, tekoče in kremasto. Aroma: dve vrsti sira se dopolnjujeta, česen se meša, tartufi nadvladajo. Okus: vsak posamezen se žrtvuje za skupno dobro, torej, nadokus! Če ne bi bil v kozarcu in v vodni kopeli, bi mu rekli kar gratin. Toda potem ne bi bil tako žlahten in poseben, tako preprost pa hkrati eleganten. Če je brez tartufov, je lahko s penino, če z njimi, pa kar s šampanjcem…. Malo spominja na puding. Toda res zelo malo. Je podoben tudi karamelni kremi. Toda je boljši. Videti so plasti. Toda videz vara. Keksi so najprej spodaj, a potem so zgoraj. Karamela je kot preliv, ki pa je na dnu. Kaj je pri tem flanu res vse drugače? V tem je skrivnost njegovega uspeha. V presenečenju! Kaj tisto na vrhu je res oreh?Spremljava vinski pokušini
Gostitelju v pomoč
Kozarci
Temperatura
Dekantiranje
Vino in hrana
Zakonske težave
Recepti
Prigrizki k vinu
Jesen, Zima
Enostavno
Priprava
On zanjo, Zima
Srednje
PripravaPrigrizki k vinu
Jesen, Zima
Enostavno
Priprava
Zima
Enostavno
PripravaSpremljava rački
Zima
Enostavno
Priprava
Jesen, Zima
Enostavno
PripravaToplo in žlahtno
Sladek zaključek
Jesen, Zima
Enostavno
Priprava
Jesen, Zima
Enostavno
Priprava