Obred za domači obed

Za dober začetek, tako za najboljšo kot za domačo mizo – Od vstopa in pozdrava do pogretega krožnika in vaše jedi – Deset začetnih gostinskih napak in pet začetnih zapovedi za uspešen domači obed.

Piše: Uroš Mencinger

 

Včasih se je na začetku obeda molilo. To je bilo še takrat, ko se je jedlo vedno ob isti uri, vsi skupaj in vedno doma. Eni so se s tem zahvalili bogu, eni pa le kuharici. Najbolj pomemben je bil tako dober namen. S tem so si voščili dober tek.

Sam še vedno velikokrat molim, predvsem pa skoraj vedno preden grem v gostilno. Tudi s tem si voščim dober tek. Molim, namreč, za to, da bi se dobro izšlo. Da mi ne bi že na začetku tako pokvarili teka, da ga nobeno kuharsko nadaljevanje ne bo moglo več oživeti.

Čeprav se gremo v gostilno predvsem najest, nekateri tudi dobro imet, dobrojedci pa še uživat, na končni rezultat, od sitosti do užitka, vplivajo številni faktorji. In mnogi med njimi so odločilni še preden sploh primemo za žlico. Lakota ostane, dobro razpoloženje pa izgine. Zato je dobro, da jih poznamo (poznajo) in da o njih razmišljamo tudi doma.

Deset začetnih gostinskih napak

1. Prvi pozdrav

Za vstop v gostilno niso pomembna vrata – čeprav je tudi ta včasih težko najti -, temveč, kdo je za vrati! Gostilničar, ki svojih gostov ne pričakuje, nima pojma o gostoljubju. Boste dobro jedli tam, kjer se obnašajo kot v tovarniški menzi? Pa še v njej glavna kuharica ve, da bo pasulj bolj teknil, če bo najprej s prazno zajemalko rekla: ”Dober dan!”, s polno pa nato še: ”Dober tek!” Ne pa, da prideš v gostilno, kjer se nihče ne zmeni zate. Češ, saj je vse prazno, zato si kar sam izberi, kje boš sedel. Saj ravno zato pa je prazno!

Prvi vtis je zelo pomemben. In prvi vtis dobiš takoj, ko stopiš skozi vrata! Zato pa imajo resne gostilne (restavracije) sprejemnico. Ali vsaj nekoga, ki je zadolžen za sprejem gostov. Sicer pa mora to pomembno opravilo pozdrava opraviti vsaj natakar.

Gost, ki vstopi in začne tavati po gostilni, ki ne ve, ali je sploh prav prišel, ki mora sam poiskati mizo, ki mu nihče ne nameni niti pogleda, kaj šele vsaj premik glave, in sploh ne nobene prijaznosti, vljudnosti, gostoljubnosti, takšen gost je sicer lačen, toda takšen gost ne bo – dobro jedel! Tukaj že ne.

Natakarji, gostilničarji, gostinci, ali povabite kdaj koga k sebi domov, na obisk? Ali ga pustite čakati pol ure pred vrati? Mu pustite odprta na stežaj, da kar sam začne iskati copate? Ali vaši gostje kar sami najdejo v jedilnico? Jih opazite šele, ko spet odidejo, ali že ko pridejo? In zakaj je potemtakem v vaši gostilni drugače?!

 

2. Prvi obed

Pri prvem pogledu ne gre toliko za ambient, kot za njegovo urejenost. Po logiki prejšnjega odstavka – saj doma, upam, tudi posesamo, preden pridejo gostje … Gost, ki vstopi, ne vidi gozda, temveč drevesa. Pa čeprav je gostilničar za gozd plačal celo premoženje. Toda, kaj ti pomagajo najdražji stoli, če pa so okrog vsake mize razmetani kot v kavbojskem saloonu. Kaj ti pomaga pozlačeni šank, če pa so na točilnem pultu še umazani kozarci od včeraj? Kaj ti pomagajo brokatne zavese, če pa je pod njimi za dlan prahu?! Le urejena, čista, vedno pospravljena, skratka snažna gostilna je lahko tudi dobra gostilna.

 

3. Najboljša miza

Imate tudi vi občutek, da vas v gostilni vedno posedejo za najslabšo mizo? Občutek vas ne vara. Natakarji najboljše mize vedno hranijo za nekoga drugega. Najslabši natakarji so čuvaji najboljših miz.

Zato pa pri nas (skoraj) nihče noče rezervirati. Če pa ga potem posadijo na prepih, k stranišču, za vrata, na prehod, pod zvočnik, v ozko luknjo, k zračniku iz kuhinje … Najboljše mize čakajo na tiste, ki niso rezervirali. Nikoli ne veš, ali ne bo naslednji trenutek skozi vrata stopil Ronaldo, s temnopolto angleško princeso pod roko in s slovenskim Govorečim mačkom v naročju.

Največji problem so dvojke. Ker se v dobre restavracije hodi po arabsko, z dvema jumbo jetoma. Zato pari v naših gostilnah niso zaželeni. In nezaželeni gostje dobijo tako majhne mize, da si mora ona dati torbico v krilo, on pa solnico z mize v hlače, če bi ob njeni veliki solati rad prostor še za svoje dolge špagete.

Pepelka in Deseti brat sta dolgo pridno delala in varčevala, da sta si nato lahko privoščila skromno večerjo ob njuni obletnici. A so ju posadili za tako grdo, slabo, majhno, odmaknjeno, neugledno, sramot(il)no mizo, da bi jima bilo lepše v njenem kaminu in njegovem hlevu. Oprostite, toda tako je.

 

4. Udoben stol

Takoj, ko sedem na stol, vem, kako se bom najedel … Lahko se kuhar še tako trudi in še toliko zna, toda, če sedim neudobno, ne bo dobro. Stoli so sicer lepi, toda kaj, če pa so pretrdi, premehki, prenizki, previsoki, pretesni, preveč oddaljeni ali preblizu mize, preveč se zibajo, gugajo, škripajo, naslon za roke je preširok, naslon za vrat je prenizek, za glavo pa previsok. In na takšnem stolu bom moral sedeti tri, štiri, pet ur, hodov, naporov?!

 

5. Prijetna razsvetljava

Nekje je takšna tema, da je dobro, ker ne veš, kaj ješ. Nekje se tako blešči, da ima plastika, ki jo ješ, okus po kovini. Nekje pa imajo takšne luči, da jih bodo še desetletje odplačevali, zaradi česar pač razumi, da morajo varčevati pri sestavinah, kuharjevi plači, natakarjevi hitrosti, gostilniški čistoči.

V resnici pa je dobra, prava, prijetna svetloba ”šesti” okus! Če je v kaj potrebno investirati, potem se pri razsvetljavi ne sme varčevati. To ve vsak piščanec iz baterijske reje, ne vedo pa tega preštevilni gostinci in gostilničarji.

 

6. Neslišna glasba

Natakarji hočejo biti na tekočem z dnevnimi novicami doma in po svetu, vedeti hočejo, kdaj je pogreb, kje je razprodaja in kdo je skrivnostni gost na lokalni radijski postaji. Gostom pa tudi ob tej ne-logiki, torej, ne škodi, če slišijo, katero gozdno zelišče pomaga pri zadahu po česnu iz tržaške omake.

Saj v gostilno ne grem poslušat, temveč jest! Zato je glasba lahko le kulisa, ki se ne dere, hrešči, cvili, pripoveduje, oglašuje, temveč boža, spremlja, dopolnjuje. Najboljša je tista glasba v gostilni, ki je ne slišim, jo pa čutim. Takšna glasba je le eden od instrumentov v orkestru, ki mu ne dirigirajo natakar, radijski urednik ali lastnikov glasbeni neokus, temveč chef. Glasba se mora ujemati s hrano tako kot vino.

 

7. Bel pogrinjek

Da so mize v gostilni pogrnjene, ni več tako samo po sebi umevno. Čeprav so najlepše še vedno tiste s staromodno belino. Ni ga čez prt, ki je čist in bel! A ko sedem, me zmoti tudi to, da imam na kolenih za cel gledališki zastor teže, da si prt kradeva kot pozimi odejo, da je nadprtov, podprtov, tekačev, prtičkov, papirčkov, slinčkov, okraskov in vsega pribora, kozarcev, krožnikov, steklenic, solnic, košaric, vaz, napisov, toliko, da je potrebno najprej organizirati čistilno akcijo, ni pa tistega, kar res potrebujem – dober prtiček iz blaga. Ta pa mora biti prave velikosti – ne velik kot brisača za plažo in ne majhen kot krpica za brisanje telefonskega ekrana – in iz pravilnega materiala – iz blaga, ne papirja, mehek, voljen, vpijajoč.

Pa, ker vsi tega še ne vedo: čeprav ga je natakar tako lepo zložil, ga je potrebno razdreti in položiti v naročje, potem pa uporabljati, okrog ust in za roke. Prtički iz papirja pa so le za tiste, ki jih še vedno zbirajo. Še več o prtu na mizi je tukaj.

 

8. Kuharjev pozdrav

V dobri gostilni se vošči, natakar z ”dober dan” in kuhar/chef z ”dober tek”. S slednjim je mišljena dobrodošlica, pozdrav iz kuhinje, nekaj za v usta, pa čeprav sta, kot so znali že stari Slovani, le sol in kruh. Toda zato naj ima sol zgodbo, kruh pa (domače) poreklo.

Najlepše je, če kuhar pozdravi še preden naročim. Nujno pa je, da pozdravi vsaj takrat, ko dobim aperitiv. Vse, kar je pozneje, je že kalkuliranje. Je vreden ali ni mojega pozdrava?!

 

9. Temelj ali aperitiv

Če ga že ponujajo, naj ne bo le zato, da je. Vsekakor pomaga pri gradnji temeljev. A zato je potrebno paziti, da ti temelji ne bodo majavi. Sicer pa vsakemu po njegovem okusu. Nikakor pa ni po mojem okusu, da mi penino za aperitiv natočijo za šankom, ne da bi mi pokazali steklenico. To je majhna stvar, ki pa pove veliko. Kdor ne zna natočiti pravilno niti aperitiva, ta naj še dalje ponuja le rdeče ali belo.

 

10. Prvi krožnik

In tako smo preživeli do prvega krožnika, jedi, hoda. Ko (ga) pojemo, natakar vpraša: ”Kako je bilo?” Če ni bilo dobro, sem tiho, če je bilo, pa rečem: ”Bova ostala!” Če se on potrudi, da sva dobre volje, se še sam, da se on zasmeji.

Ko kuhamo sami

Vse to o gostilnah je dobro poznati zato, da se iz tega – ob gostincih – kaj naučimo še mi, torej za doma. Seveda, družinskih, zakonskih, privatnih in vseh drugih domačih težav s tem ne bomo rešili, ker pa gre ljubezen skozi želodec, jih lahko tudi s temi nekaj nedolžnimi nasveti vsaj začnemo reševati. Če se povrnemo k molitvi …

Ne gre za vero, temveč za obred! Ta nam manjka doma, kjer jemo premalo in hkrati preveč, mimogrede in mimojede, neredno in prevečkrat, redko in še takrat ne, kar bi morali in bi bilo dobro, vsak ob svojem času, za svojo mizo, ob radiu, telefonu in televiziji hkrati, s časopisom v levi in žlico v desni, namesto sede, stoje, namesto vzravnano, leže, namesto zdravo nezdravo, namesto dobro, obilno, sladko, mastno, pogreto, odtajano, gotovo, industrijsko, naročeno, halo, s preveč E-ji, ojačevalci, kemiji in industriji, ter s premalo svežine, sezone, vrta, tržnice, lokalnosti, iskrenosti, pristnosti, domačnosti, raznolikosti, pestrosti, barvitosti, okusov, nadokusov, čustev in užitka.

 

Pet zapovedi domačega obeda

 

1. Dnevni obred

Včasih so na začetku zmolili, zdaj pa vse poslikamo. Včasih so se prijeli za roke, zdaj se držimo za telefone. Včasih so se pogovarjali med seboj, zdaj se med jedjo pogovarjamo po telefonu in nedružabnih omrežjih. Včasih je mama dolgo kuhala, oče pa je rekel hitro dober tek in smo lahko začeli zajemati, danes pa mama več ne kuha, oče spet nima časa za kosilo, mi pa zajemamo vsak po svoje, svoje in zasvojeno.

Če vam ni dovolj, da ste le siti, temveč se strinjate, da je hrana lahko (tudi) užitek, potem kuhajte (tudi) doma in iz vsaj enega dnevnega obroka naredite družinski/družabni obred.

 

2. Točen čas

Zakaj le upokojenci poznajo na uro? Zakaj le oni jejo vsak dan ob isti uri in vedno ne da bi gledali na uro? Nam se vedno mudi le zato, ker preveč gledamo na uro, a nismo nikoli točni. Vsaj en obred dnevno, ob predvideni uri in vsaj eno uro!

 

3. Pogrnjena miza

Če je obred, potem s prtom, prtički, pogrinjkom in, predvsem, vsi za isto mizo. Na njej ni prostora za časopise, knjige, računalnike in, predvsem, pametne ter nespametne telefone. Je pa na njej vedno prostor vsaj za en krožnik, en kos pribora in enega gosta. To pomeni tudi, da je vedno boljše v družbi kot sam.

 

4. Pogreti krožnik

Jed je sicer potrebno doma skuhati, krožnik pa je dovolj le ogreti. Toda brez izjeme. Za ob(r)ed, če ni prestopno leto, ko je lahko (obed) le presen, mora biti krožnik vedno topel. To je najmanj kar lahko naredite za izboljšanje svojega kuhanja. Če uporabljate mikrovalovno pečico, jo nehajte uporabljati za pogrevanje industrijske hrane in jo začnite uporabljati le še za pogrevanje krožnikov. Če je nimate, pa dajte krožnike vsaj pod toplo vodo ali vsaj blizu štedilnika.

 

5. Vaša jed

Jed je tisto, kar ima recept. Jed ni vrečka, konzerva, telefonsko naročilo. Jed skuha kuhar, ne pa proizvede tovarna. Jed je doma lahko samo domača! Jed mora biti Vaša! Dober tek!

PRIPRAVLJENI NA NASLEDNJE POGLAVJE?
Postani pravi domači chef s spletnim tečajem Šole okusov.

Top
Vpiši se v Šolo okusov!
Ne jej z usti. Jej z glavo!
Samo za dobrojedce. Letna naročnina 19 evrov.
Neomejen dostop do Šole.
Neomejen dostop do Kuhinje.
Neomejen dostop do Gostilne.
Neomejen dostop do Chefov.
Neomejen dostop do Potepa.
Neomejen dostop do Tržnice.
Neomejen dostop do B®loga.
Težave pri aktivaciji naročnine? Pomagajte si z navodili ali nas kontaktirajte.
Naroči se na Dobre novice!
tedenska mera dobrojedskih informacij, da boste izvedeli več in prvi:
kje, kako, kdaj, zakaj boste radi dobro jedli!