Za koliko srčkov siti doma?

Med dobrojedci ne gre za odločitev, ali bomo kuhali doma. Saj vsi, ki radi (in) dobro jemo, tudi radi kuhamo. Gre le za to, kako kuhamo. Tako kot domači kuhar ali tako kot kot domači chef? Prvi ima, namreč, bolj malo skupnega s pravim kuhanjem, drugi pa ne sme imeti preveč skupnega s pravim chefom.

Piše: Uroš Mencinger

 

Kako dobre naj bodo jedi iz domače kuhinje, je temeljno in večno vprašanje. Sem slab kuhar, če ne znam kuhati kot Ana Roš? Je slabo vse tisto, kar na krožniku ni videti kot likovna umetnina? Ni dobro, kar le poješ, ne da bi tudi okušal, degustiral, razmišljal, poslušal, občutil, občudoval? Mora imeti vsaka domača jed v sebi zgodbo, vsaka sestavina v domači shrambi življenjepis, vsako kosilo v družinskem krogu všečke na družabnih omrežjih? In, če vsega tega ni, naj vržem kuhalnico v koruzo in se polotim domačega kuhanja le kot izhod v sili in z le čim manj napora, truda in veselja? Naj, torej, le pogrevam, ker ne znam oponašati?

Veliko dilem za le eno vprašanje. Zato odgovora ne iščite doma, temveč v gostilni. Pa ne za šankom, temveč za mizo … S tem pa preidete na ”moje” področje – ocenjevanje! Točno, če želite vedeti, kako dobro naj bo doma, morate najprej spoznati, kako, kdaj, kje, zakaj je dobro v gostilni. Spoznati morate, torej, kako ocenjujemo v Šoli okusov. Oziroma, kako morate tudi sami ocenjevati! Šele, ko veste to, lahko postavite tudi letvico v lastni kuhinji! Da pa vas do konca članka ne bo preveč strah, naj že zdaj, še preden se lotimo višin letvice, pojasnim: ni dobro le tisto, kar je najvišje! Kajti, ne le v gostilni, še bolj je doma včasih celo boljše, če ni za največ zvezdic, kap, vilic, sončkov in srčkov. Ravno zato pa moramo poznati merila.

Zvezdice in srčki

Z ocenami je tako, da so potrebne in koristne, a le za posebne priložnosti in le, če jim gre zaupati. Vzemimo Michelin. Nesporno so njegove zvezdice najbolj cenjene kulinarične ocene na svetu. A ne le, da Michelinovega rdečega vodiča ni povsod – Slovenije naj bi se njegovi inšpektorji po zadnjih informacijah vendarle lotili, najbrž že v letu 2018 -, predvsem imajo zvezdice, tri, dve ali eno, le najboljše, najbolj vrhunske gostilne. In četudi ena zvezdica pove, kje se naj ustavimo ob poti – za dve se z nje splača zaviti, za tri pa iti posebej na pot -, to vseeno niso gostilne/restavracije za vsak dan in vsako pot.

Poglejmo še drugi konec ocenjevalske palice, Trip advisor. Zanj ocenjujejo vsi, brez kriterijev in znanja, zgolj s svojim subjektivnim mnenjem. Še več, ocenjujejo lahko, četudi v gostilni sploh bili niso … Na to se ne morete zanesti!

Kaj pa srčki (www.vivi.si) in (Nedelovi) sončki? To sicer niso Michelinove zvezdice, a so rezultat več kot dvajsetletnih izkušenj. Kljub temu pa tudi srčkov (in sončkov) nimajo vsi, oziroma so tudi mnogi tisti, ki so brez njih, vredni vašega obiska (in lakote). Tudi srčki so, namreč, pomoč predvsem dobrojedcem, in le takrat, ko želijo od obiska gostilne/restavracije nekaj več kot le – sitost.

Denar, pot, čas, želje

Zato mora vsak gost gostilno oceniti sam, še pred njo pa tudi – sebe! Vedeti mora, kaj želi! Preden greste v gostilno se zato izprašajte in si odgovorite na štiri osnovna vprašanja.

  1. Koliko sem pripravljen plačati? Za malo denarja malo muzike …, a za več smo zato toliko bolj kritični. Gre za razmerje cene in kakovosti, kar močno vpliva tudi na našo sit(n)ost.
  2. Kje je gostilna? Ker smo lačni, bi radi blizu. Ker vemo, kaj hočemo, gremo vedno v isto smer (gostilno). Ko želimo več, pa smo se pripravljeni odpeljati, nekaj novega ali boljšega poiskati.
  3. Koliko časa imam? Ker smo lačni, hočemo hitro. Ker se nam mudi, ne bomo degustirali, temveč le pojedli. Ko imamo čas, smo se pripravljeni prepustiti.
  4. Kakšne želje imam? Največkrat bi radi nekaj domačega, torej znanega. Če niso preveč drugačni in ker so modni, nam niso tuji tudi tuji okusi (in kuhinje). Ko gre za posebne priložnosti, pa želimo nekaj temu primernega.

 

V bistvu gre pri vseh teh temeljnih vprašanjih za eno in isto odločitev – koliko smo se pripravljeni žrtvovati. Gre namreč za to, da ljudje celo življenje ”le” spimo, delamo in jemo. Spimo najlepše v domači postelji. Delamo najboljše s prijatelji. Jemo pa najraje znane jedi. To je naše območje udobja. V njem se počutimo prijetno, varno, domače, udobno. Da stopimo iz tega udobja, je potrebno nekaj posebnega – od tega, da uživamo v ”zbiranju” zvezdic (vrhunska kulinarika kot modna muha, statusni simbol in znak prestiža), do tega, da živimo za dobre jedi (dobrojedstvo kot način življenja).

Zaradi tega imamo dve lestvici za ocenjevanje gostiln in vsako moramo oceniti po obeh. Njun razpon je enak, pri vsaki torej od 1 do 5, le da smo za drugo zadolženi kulinarični kritiki, za prvo pa – Vi. Prva je lestvica območja ugodja, zato je zanjo pomembno, da smo siti, ne pa sitni, druga je lestvica območja učenja, zato je zanjo pomembno, da uživamo, a da pri tem ne ostanemo lačni. Da ju lahko razlikujemo, podeljujemo prvi “site”, drugi pa srčke.

Sit od 1 do 5

Sit si za 1, ko si lačen, zato ne nastopi sitost, temveč sitnost. Kot v šoli, to je nezadostno, neužitno. Toda brez popravnega izpita, kajti tja nočem nikoli več. Ne le mama, gostilničar, kuharji, natakarji, vsi morajo v šolo! Kraja.

Sit si za 2, ko vse sicer ni bilo neužitno, toda vseeno me več ne vidijo. Škoda denarja.

Sit si za 3, ko prideš lačen, greš pa sit. Glede tega si zadovoljȇn, nisi pa zadovóljen. Za ta denar pričakuješ več.

Sit si za 4, ko so bile (vsaj) nekatere jedi boljše kot drugje. Pridem še. Ob zadovoljȇnosti se že kažejo tudi prvi znaki zadovóljnosti (sreče). Vredno te cene.

Sit si za 5, kjer rad in dobro ješ. Ne gre le za količino, gre predvsem za kakovost. Tukaj se počutim prijetno, tukaj dobim, kar pričakujem, tukaj sem doma. In na to ne vpliva le hrana, temveč tudi vse drugo, kar tvori gostoljubnost gostilne. Priporočam.

 

Srčki (užitki) od 1 do 5

 

Če pri “sitih” ostajamo v območju udobja, gremo pri srčkih, sončkih, zvezdicah iz tega območja varnosti in zadovoljȇnosti na “višje” področje, pri katerem smo se za užitek (zadovóljnost) pripravljeni odpreti, prepustiti, učiti.

Za užitke, izražene od 1 do 5 v srčkih, je zato potreben chef, ki ni le vodja svoje ekipe, temveč mora biti tudi avtor, ustvarjalec, umetnik svojega poklica. Takšne gostilne/restavracije ocenjujejo strokovnjaki, gostom pa je prepuščeno, komu verjamejo. V Sloveniji še nobena gostilna/restavracija nima največ, 5 srčkov (6 Nedelovih sončkov). Le štiri pa imajo po 4 srčke (5,5 sončkov). Prevedeno v Michelinove zvezdice: za 3 zvezdice so najboljše s 5 srčki (6 sončki); za 2 zvezdici so preostale s 5 srčki (6 sončki) in najboljše s 4 srčki (5,5 sončki); z 1 zvezdico so le najboljše s po 3 srčki (5 sončki). Po tej logiki lahko od Michelina pričakujemo, če bo inšpektorsko delo pri nas zastavil resno, da bi dobili eno restavracijo z dvema zvezdicama in od 3 do 5 z eno zvezdico; po nekaj letih pa lahko upamo na 2 – 3 z dvema in do 10 z eno zvezdico.

Siti in veseli doma

Vse to so, seveda, le ugibanja tukaj podpisanega. A v zadovoljevanje vaše radovednosti glede zvezdic se nisem spustil zaradi naših najboljših chefinj in chefov, temveč zgolj zaradi vas, najboljših domačih chefov! Morali smo postaviti metodologijo, če želimo odgovoriti na vprašanje, za koliko zvezdic/srčkov naj kuha/ustvarja domači chef. Kajti upam, da vas je sedaj manj strah in da ste dobili (še) več veselja za kuhanje doma. V domači kuhinji, namreč, ni bistveno kuhati za zvezdice, temveč ”le” za zadovoljstvo – lastno in vaših ”gostov”, torej za sitost. Doma se prehranjujemo, zato je doma pomembno, da ostajamo v območju udobja. Le izjemoma postanemo konkurenti pravim chefom. Pa še takrat nam je dovoljeno, da jih le ”oponašamo”. Domači chef se, torej, rad uči in je odprt za vse novosti, drugačnosti, ne-varnosti, a se hkrati ne oddaljuje predaleč iz območja varnosti ter udobja.

 

Siti doma od 1 do 5

 

Lestvica ”sitov” doma je videti tako:

1: tako”prežgano”, da ni užitno;

2: sicer prismojeno, a vsaj nekaj se da pojesti;

3: sicer vedno kuhamo eno in isto, toda to je vsaj užitno;

4: domači chef sicer še ne zna vsega, toda kuha rad in veliko jedi mu že zelo dobro uspe; to se okusi, zato so njegovi gostje po jedi zadovoljno siti;

5: domači chef je pravi kuharski mojster, ki kuha sicer po receptih, a jih tudi spreminja in njegove jedi nimajo le okusov, temveč tudi nadokus.

Več doma ni potrebno! Kdor zna (in hoče) več, naj odpre (doma) gostilno!

PRIPRAVLJENI NA NASLEDNJE POGLAVJE?
Postani pravi domači chef s spletnim tečajem Šole okusov.

Top
Vpiši se v Šolo okusov!
Ne jej z usti. Jej z glavo!
Samo v času Tedna restavracij: letna naročnina 10 evrov.
Neomejen dostop do Šole.
Neomejen dostop do Kuhinje.
Neomejen dostop do Gostilne.
Neomejen dostop do Chefov.
Neomejen dostop do Potepa.
Neomejen dostop do Tržnice.
Neomejen dostop do B®loga.
Težave pri aktivaciji naročnine? Pomagajte si z navodili ali nas kontaktirajte.
Naroči se na Dobre novice!
tedenska mera dobrojedskih informacij, da boste izvedeli več in prvi:
kje, kako, kdaj, zakaj boste radi dobro jedli!