Tudi Ksenija Mahorčič je včasih pekla le klasične gospodinjske sladice. Potem pa je hotela več, zato je šla k največjim mojstrom v Italijo in Veliko Britanijo. Zdaj je ona mojstrica sladkorjev in čokolad, osnov in baz, zdaj so pri Mahorčiču na jedilnem listu tudi kreme, ganache, supreme in mousse. A šele potem, ko Ksenija pokaže, kako je nadgradila tradicionalno brkinsko in kraško kuhinjo.

Datum rojstva: 29. 5. 1976

Izobrazba: diplomirana upravna organizatorka

Kuharska filozofija:
Filozofija naše kuhinje je ohraniti okuse in vonje lokalne kuhinje, v kateri se uporabljajo predvsem živila našega območja. Brkini in Kras imata dragocen zaklad kulinarične tradicije, zato je obramba te podeželske kulture in dediščine nujna in zelo pomembna. Sestavine malih pridelovalcev in proizvajalcev našega okoliša uporabljamo z namenom ohranjanja njihovega obstoja in da le ti ohranjajo zaupanje vase in v svoje občudovanja vredno delo.

Največji kuharski/gostinski uspehi: ko si te gost zaželi spoznati in se ti zahvaliti, to je neprecenljiva nagrada

Najljubša sestavina: je ni, vse je v druženju, spajanju, harmoniji

Najljubša jed: pašta na  tisoč in en način

Najljubši kuharski pripomoček: termomix

Najljubša kuharska tehnika: sous vide

Kratek življenjepis:
Rojena v Postojni, 29. maja 1976. Otroštvo in osnovno šolo sem preživela v Divači, za srednjo šolo pa izbrala Gimnazijo v Kopru. Ves ta čas sem se ukvarjala z glasbo. Petnajst let sem igrala klarinet in obiskovala orkester v Divači in Kopru. Po gimnaziji sem zaključila študij na Fakulteti za javno upravo.

Naša družinska praznovanja so bila vedno doma, tako, da se je vedno veliko kuhalo in peklo. Predvsem tradicionalne jedi. S to popotnico sem kot študentka zavihala rokave v gostilni svojega bodočega moža Martina. Uspešnost družinske gostilne s tradicijo je bila v tem, da je vsa družina prispevala h delovanju. Martinov gostinski stil življenja in njegova ogromna želja po spremembi, me je pahnila v ta posel. Zamenjava kariere, ki je bil za moje najbližje presenečenje, je bila zame logična.

Obdobje pred rojstvom treh otrok sem preživela v kuhinji, da sem lahko gospodinjsko znanje nadgradila, z Martinom obiskovala restavracije in se učila od kuharskih kolegov. Izkoristila sem vsako dobro priložnost za krajša izobraževanja (Italija, London). Vse se je vrtelo okrog kuhinje. Zelo hitro sem prevzela vodenje kuhinje in postala chef. Z delom v gostilni in majhnimi otroci pa ni bilo časa za stažiranje v restavracijah. Danes gledam na to kot prednost.

Moja kuhinja je plod moje domišljije, brez vpliva in svobodna. Odraža moje otroštvo, mojo rast in način razmišljanja. Kaže na spoštovanje tradicije in naše zemlje.