Gostilna Pri hribu

  • Že 300 let

    Tukaj je gostilna že 300 let, toda pod hrib najdejo le stalni gostje. Zato, ker je vse tako domače, saj je le z lastne kmetije, za kosilo pa je le, kar gospodar pri mizi našteje. Zato je polno, za vikend in praznik, na sončnem vrtu in v prijazni izbi, saj je do vsega blizu, do vaškega mesarja, ki pozna vse okoliške pujse in krave, do morja, ki diši čez hrib, do Italijanov, ki so večinski gostje, in, seveda, do kraških posebnosti in lepot, ki so povsod naokrog. Zato tukaj nihče ni prvič, ker so vsi – ne zadnjič.

    pri hribu
    od
    Avtor slike: UME
  • Da se vse poje

    Tako je pri Hribu! Vse se da opisati v nekaj stavkih, pa še od tega se med cmokanjem kaj izgubi. Pri hribu se hrana ne slika, temveč se je. Pod tem (Velikim, 583 metrov) hribom so, namreč, le lačni, ne pa všečkani. V Hribu se govori s polnimi usti in vsevprek. Hrib ne kuha za to, da se secira, temveč, da se vse poje, da ostanejo zgolj tiste zgoščeno-balzamične vijuge na robovih, ki pa so tako le zato, da veš, da si v gostilni, ne pa (pri njih) doma.

    pri hribu janjček kosti
    od
    Avtor slike: UME
  • Morsko

    Ker pa vidim, da še ne verjamete, vseeno povejmo, kako je (bilo). Hladna morska predjed je bila tako klasična, z Jakobovo pokrovačo, kozico, bakalarjem in mariniranimi sardelami, kot drugod. Podložena z rukolo, začinjena z limono, zložena tako, da je bil še prostor za kos domačega kruha, čeprav olivnega olja v klasični ”rinfuzi” na vsaki mizi ne bi hvalili. Lahko bi tudi pršut, a potem bi lahko že zmanjkalo pečenke … Gospa pri sosednji mizi jo je tako z užitkom in natančnostjo glodala, da je tudi klasična morska predjed dobila apetit. Zdaj že veste, za kaj pri Hribu gre? Za to, da ni pomembno, kaj naročiš. Pomembno je, da tukaj vsi le – jejo! Dobro ni (le) zaradi kuharja, temveč zaradi gostov. Prav to pa je tudi največje priznanje kuharici.

    pri hribu morska predjed
    od
    Avtor slike: UME
  • Morje in gozd

    Zato je bilo potrebno kar dobro premešati široke rezance, da so se prepojili tako s škampi kot z jurčki, in pri tem pozabiti, da je bilo v omaki preveč drobtin. Toda bilo je ravno zato tako iskreno, ker se ni kitilo z ničemer, kar sem tudi ne sodi. Okusilo se je, da so škampi morali čez hrib, a da so se na poti obirali le toliko, da so spotoma pobrali še nekaj gob.

    pri hribu rezanci škampi jurčki
    od
    Avtor slike: UME
  • Tris

    Tris zato tudi ni potreboval kaj več od treh pomladnih cvetov na robu krožnika. Še tega, da so se rezanci z jurčki ponovili, se jim ni štelo v zlo, saj so med mizami tekali in v kuhinji mešali sami domači, gostje, ki niso rezervirali, pa so se čudili, zakaj za njih ni nič več ostalo. A njoki so bili tako ročno posvaljkani, da so potrebovali prav takšno gosto paradižnikovo omako, in ajdova polenta je bila tako groba, da se je lahko ujela le s takšnim divj(ačinsk)im golažem.

    pri hribu tris testenin
    od
    Avtor slike: UME
  • Šank

    Če bi bilo boljše, bi, namreč, potrebovali tako na klopi kot na mizi več prostora, a potem ne bi bilo takšnega pogleda za šank, na katerem je bilo tako naloženo, okrog njega pa tako nagneteno, da smo bili vsi na istem. Vsi smo le jedli in zaradi tega smo bili tudi vsi dobre volje!

    pri hribu šank
    od
    Avtor slike: UME
  • Cvrtje

    Kdaj sva si nazadnje (lahko) naročila ocvrte lignje in škampe na rukoli, se ne spomnimo, kajne, ne vi ne mi. Če pa je povsod potrebno nekaj preizkušati … Tukaj pa je to povsem normalno in pri Hribu imaš tako vedno občutek, da si nekaj (še) boljšega zamudil. Ravno zato pa je potrebno priti spet. Zato, ker je ocvrto ravno zdaj, zato je hrustljavo, a zato ne ješ moke, temveč mehke in dišeče lignje, zrezane na dovolj iskrene kolobarje, da si ne delaš utvar od kod so, in sladke ter sočne škampe, za katere pa veš, da so izza hriba. Če ne bi bilo rukole, ne bi bilo tako pristno, in če si ne bi cvrtja sproti kapljali z limono, ne bi bilo tako dobro.

    pri hribu ocvrto
    od
    Avtor slike: UME
  • Pečenka

    Vse skupaj in prej je bilo tako namenjeno kostem, ob katerih se potem tudi nam ni nikamor več mudilo. Takšna jagnjetina je le s hriba in takšno pečenko da le gospodar peči. To  je tisti okus, ki te čaka v topli pečici, zato je skorja vedno temnejša, sredica pa še vedno tako diši. To so tiste kosti, ki jih je potrebno oglodati, pa čeprav te pri Hribu izpod vsake mize gledajo kosmate oči. A vseeno, če ne bi bilo zraven le solate z vrta, mladega graha le na maslu in očetovega le restanega krompirja, ne bi bilo tako pričakovano.

    pri hribu janjček
    od
    Avtor slike: UME
  • Panakota

    Panakota potem ni imela težkega dela, glede na to, da so pri nas vse večinsko iz vrečk. Ta, rahla, penasta, kot z beljakom, ne le s (kuhano) smetano, torej, ni bila! Ker je jagodne omake, saj še ni bilo dovolj zrelih, že zmanjkalo, smo dobili teranovo, likersko, a se nismo nič zmrdovali.

    pri hribu panakota
    od
    Avtor slike: UME
  • Rulada

    Pomagala je pri tem, priznam, tudi rulada, ker je z njo pri nas ravno obratno kot s panakoto. Skoraj nikjer je (več) nimajo. Tukaj pa je na izbiro, z orehi ali bučnimi semeni, in po njej verjameš gospodarju, ko prizna, da je za praznik, ki podaljša vikend, ”že pošteno utrujen”. Zjutraj je, namreč, že zarana potrebno zamesiti kruh in dati peči pečenko, potem pa šele začeti, že tristo let.

    pri hribu orehova rulada
    od
    Avtor slike: UME
  • Ocena: na dobri poti

    Pri hribu je tako stara in vedno tako polna gostilna, da je prav neverjetno, da ni še bolj znana. A to je zaradi njenih stalnih gostov, ki se nočejo hvaliti naokrog. Parkirišče je polno in dva dni v tednu morajo drugam, zato kmetija ne more vseh samooskrbeti.

    pri hribu gospodar
    od
    Avtor slike: UME
Top
Vpiši se v Šolo okusov!
Ne jej z usti. Jej z glavo!
Neomejen dostop do Šole.
Neomejen dostop do Kuhinje.
Neomejen dostop do Gostilne.
Neomejen dostop do Chefov.
Neomejen dostop do Potepa.
Neomejen dostop do Tržnice.
Neomejen dostop do B®loga.
Težave pri aktivaciji naročnine? Pomagajte si z navodili ali nas kontaktirajte.
Naroči se na Dobre novice!
tedenska mera dobrojedskih informacij, da boste izvedeli več in prvi:
kje, kako, kdaj, zakaj boste radi dobro jedli!