Prečnik je na Krasu, a že blizu morja, je na meji, sosed Brja, le skok od Gorjanskega in Komna, a že v Italiji. Gostilna je zato domača, a blizu Trsta, kraška, a blizu obmorskega Sesljana, slovenska, a na italijanski strani. Je velika, ker je ob podeželski cesti, ki ni daleč od ”autostrade”, a je največja gneča okrog šanka, ker so tam domačini in police z vini. Predvsem pa je Sardoč družinska gostilna, v kateri je oče gospodar, sin vinar, nečak chef, babica pa prvakinja v peki gibanice.
Satko Sardoč je lovec. To omeni pri vsakem hodu in razloži pri vsakem rezu. Zato, če ga vprašate, priporoči za začetek jelenov karpačo in potem, pred divjo svinjo v omaki, raviole z divjačino. Seveda pa imajo v tej obcestni gostilni, ki ima za nabrežinske gostije, sesljanske proslave in tržaške obletnice veliko dvorano s širokim kaminom, tudi na roke rezan kraški pršut, po dunajsko ocvrte piščance in po ljubljansko nadevane zrezke, ob svinjskih in telečjih kračah ter govejih florentincih, zato se ni enostavno odločiti. Ker pa je vino domače in vprašajo le, boste belo ali rdeče, je najboljše najprej nazdravit, da medtem babica Silva s stene sname spomine in je potem vse, kar pride na mizo, predvsem domače.