Zakaj h Kuklju? Težko se je odločiti, saj je toliko razlogov!

Ker so nam Velike Lašče dale slovenski jezik, znamo slovensko. Ker sredi Lašč, najsi bo ime po strešnem ”kukerlu” ali po šepavem ”kukljanju”, že od 1790 tradicija nekaj velja, znajo pri Kuklju kuhati najboljše štruklje in peči najboljše potice.

Ker vstopiš pred šank, diši pa po pečenki in gobovi juhi. Ker sedeš v črno kuhinjo, pogrinjki na mizah pa so beli in gorijo le sveče. Ker je v tristo let stari hiši sredi Velikih Lašč tradicionalno, domače in pristno, toda hkrati tako drugače.

Ker sem ne vozi avtocesta in tukaj še ni množičnega turizma, toda poznati Primoža Trubarja, Frana Levstika, Josipa Stritarja in Jožeta Javorška je premalo, če nisi poskusil tudi Kukljeve potice, ki je vsak dan, toda le sveža, a ocvirkova le, ko so koline, kostanjeva, ko je jesen, orehova, ko so prazniki in pehtranka je le velikanka.

Ker je chefinja Margareta študirala arhitekturo, zato zna risati štruklje, toda, ker je telerflajš od babice Lojzke, kuharsko znanje pa ima od mame Vanje, ve, da mora biti telečja pečenka vsak dan pri hiši, a ne zložena v stolp in na trikotnik. In ker je dedek imel pekarno, vnukinja vsako jutro zgodaj vstane, da zamesi najprej potice, potem pa še kruh, ki ga je vseh vrst, oblik, barv in okusov.

Ker eni le pijejo, drugi jejo le divje, od košute do medveda, tretji si privoščijo vse, goske, račke in koline, četrti pa nočejo domov, ker degustirajo.

Ker je to tista gostilna, ki nima ocvrtega sira za otroke, zato vanjo ne vabijo starši, temveč otroci: ”Gremo na gluhe štruklje v lešnikovi omaki z medom!”

Ker ima Kukelj le za dve stani jedilnega lista, toda na njem je vse, a le slovensko!