Povsod so staro stilno pohištvo in predmeti Kendovih časov, debeli in dolgi prti na gosposkih mizah, visoki kozarci, veliko svežega cvetja z vrtov in travnikov, Skočirjeve slike, stekleničke s kozarci in domačim orehovcem. Zraven se pasejo jagenjčki in iz Kanomljice skačejo postrvi. Toda na mizi iz domačih, lokalnih in svežih sestavin niso več le stare idrijske jedi, temveč tudi manj stare, a nič manj žlahtne jedi svetovljanske kuhinje.

Pogrinjki so skrbni, kruh je odličen, porcelan pa bel. In takšne so tudi Kendove jedi, nobenega leporečja, nobenih nepotrebnih sestavin, tehnik, presenečenj. vse je dobro in vse je brezhibno, čeprav nič ni zapleteno in povzdignjeno. Postrv je le marinirana, toda zato je iz Kanomljice, zelševka je le znotraj mehka in zunaj hrustljava, toda zato je kot potica, juha je le sezonska, toda zato je iskrena, ravioli so z gobami, toda zato so žlikrofi z bakalco, jagnje je z ješprenjem, toda srna je z marmelado iz suhih hrušk in merlota. Vsak večer je le en meni, toda v takšnem okolju in razkošju je vse, kar je na krožnikih manj, pravzaprav več.

Čeprav je Kendov dvorec iz 14. stoletja, njegova današnja lepota ni le iz starih časov bogate Kendove rodbine, temveč tudi iz mladih časov uspešne Svetlikove družine, ki ga je pridružila svetovnemu združenju vrhunskih restavracij in velikih chefov Relais & Chateaux.