K’ntina Čotar

Vaška gostilna ob cerkvi

Branko Čotar stopi iz kleti, ki jo je skopal dva nivoja globoko v trdo skalo, in se ozre v daljavo skozi nizko grmovje, kjer se razmetano kažejo majhne in malo večje zaplate terra rosse, s katere v kraški kamen vrtajo svoje dolge korenine Čotarjeve trte. ”Vso zemljo za vinograde smo morali nanositi.” Nato pobrska po grmovju ob hiši in hitro nabere šopek dolgih zelenih pecljev. ”Pa bo malica!” To je K’ntina Čotar! Ker je tako kraška in tako Čotarjeva! Kar zraste za hišo, teka po dvorišču, zori v jami in kleti, je na mizi nasproti cerkve, kjer je gorjanski plac.

Ob vsaki cerkvi mora biti takšna gostilna! Kjer je v senci na placu ob cesti, za šankom ob kuhinji, v jedilnici pod zadružnim domom, kruh iz domače peči, skuta iz sosedove jame, zelišča iz kraške podrasti, vino iz lastne kleti in pujs s ”kraško-komenskega” polja.

Pri Čotarjevih, Branki in Branku, prvi in drugi generaciji izolske gostinske šole, je bila najprej gostilna, zaradi nje pa so prišla še vina. Ker je bila vinska zgodba, s kraškim in (so)naravnim podpisom, Brankovim pod rdečimi (črnimi) in Vasjinim pod belimi (oranžnimi) vini, vedno bolj uspešna, tudi mednarodno, je za gostilno zmanjkalo časa. Dokler nista k’ntinske tradicije obnovila hči Vanesa Jež Čotar, diplomantka portoroške Turistice, z možem Jožetom.

To pa ni le besedica domače, ki bi zakrila farmskega prašiča, temveč je iskreno dovoljenje, da za nekaj ur pozabite na dieto, odložite vilice in nož in končno spet primete pravo stvar v svoje roke. Naj bo to rožnati pujs, ki je na kraški prepih obesil svojo zadnjo taco, ali črni prašič, ki se je s Krškega polja preselil v Komen, kjer nima pomij, pač pa senco ruja, drena, žepka in šipka. 

K’ntina je kozarec vina za prepotene kolesarje ob meji. K’ntina je marenda iz grmovja za romarje, ki so pozvonili pri sosedi, da jim je odprla vrata do Kraljevih slik. K’ntina je feta pršuta za vaške ob šanku, iz tace, ki je več let visela pod stropom v vinski kleti.

Vinski list

Ekološka kmetija Čotar ima sedem hektarjev in devet vinogradov. Vsa vina zorijo v sodih vsaj pet let, tako da je naenkrat v kleti šest letnikov. Branko Čotar: ”Brez vsake tehnologije, vse naredi narava!” Zato prstni odtis Čotarjevega palca ni le na etiketi, temveč tudi v vsebini!
V K’ntini, kjer vina k jedem izbereta in osebno predstavita vinarja, so na vinski karti tudi vina s kmetij Mlečnik, Klinec in Terpin, ti štirje vinarji pa tvorijo tudi zadrugo somišljenikov ekoloških, naravnih in oranžnih vin Simbioza.

Rad Dobrojem priporoča

K’ntina je tipična vaška gostilna, ker so v njej preproste (kraške) jedi, ki pa močno in lepo dišijo. Zato je K’ntina, pravzaprav, netipična vaška gostilna. Ker takšnih, družinskih, lokalnih, sezonskih, vinskih, domačnih, dišečih, enostavno dobrih kantin, krčem, oštarij, okrepčevalnic, v katerih se ustaviš hitro, pa ostaneš dolgo, je na slovenskem, tudi kraškem, podeželju veliko premalo!