V šilcu rdeče vabi divja češnja, zeleno pa žajbelj, poplakne se ju iz plehnate skodelice, s čisto, mrzlo, dobro pohorsko vodo ali z zeliščnim napitkom iz rdeče bazilike. Potem gospodar posede in kruhki niso le na leseni deski in niso le namazani. Sem gor pridejo gostje na sobotno ali nedeljsko kosilo, med tednom pa na obletnico ali učni ekološki izlet. Toda vračajo se ne (le) zaradi hrane, temveč zaradi vsega drugega. Ker je vse lepo in ker je vse res!

To ni domačija velikih porcij in še večjih kovinskih pladnjev! To ni nedeljsko kosilo, na katerem avtomobili pred vrati čakajo na prosti stol! To ni množično prehranjevanje, ki je dobro le zaradi cene! Pri Baronu je dovolj prostora (60 gostov), a zato gre po vrsti in med skledo in pladnji je dovolj časa za ogled vseh priznanj in diplom na steni, ki že od leta 1991 hvalijo turistično kmetijo Uranjek, vseh čipk na blazinah, ki mehčajo trde naslone lesenih klopi, vseh posušenih in dišečih šopkov na stenah ter stropu in vseh svežih cvetic v vazah, ki vabijo na ogled zeliščnega vrta, za čaje, namaze, sokove, likerje žganja, suhe začimbe, in permakulturnega vrta, v naravnih, zavitih linijah ter s slamo pokritimi gredami, med katerimi je, seveda, tudi velik hotel za žuželke, ki tukaj spadajo med domače živali, tako kot krave, prašiči, kokoši, gosi, koze in zajci, pa poni, vietnamski pujs, muce in med mizami kosmati Bonijev rep.