Najboljša prleška kuharica in najboljši slovenski natakar! Dobra podeželska gostilna je takšna kot Tramšek! Gostilna s štirimi mizami in štirimi letnimi časi, s tradicijo, dediščino in izročilom, z idejami, ambicijo, ustvarjalnostjo in ljubeznijo. Gostilna sredi čudovite pokrajine, med kmetijami in vinogradi. Gostilna ob cesti, čeprav bi bilo bolj prav reči – cesta ob gostilni. Jelka tako kuha in Zvonko tako güči, da ne boste nič razumeli. Le kdo bi razumel, da je kaj takega možno tam zunaj na deželi?!

Jelka Tramšek je kuharica, ki jo le redki poznajo. Toda mnogi ne morejo brez nje! Ko se enkrat okužiš s temi preprostimi jedmi, v katerih pa je toliko duše, ne moreš več brez Prlekije. Tramšek je kot letni časi, ki jih je zato vsaj pet. Vsako leto se vrnejo, tako kot se je potrebno redno vračati k Jelkinim ocvirkovim pogačam in Zvonkovim gosposkim vinom.

Jelki v kuhinji pomaga le mož, pri gostih jo nadomešča le Zvonko, sama pa je preveč sramežljiva, da bi poslušala pohvale vseh, ki pri njej radi in dobro jejo. Ima svoje grede in svoje dobavitelje, svoje ideje in svoja načela, svojo majhno gostilno in svoje veliko srce. Na njenih krožnikih je tako malo sestavin, toda tako polno čustev. Jetrca so v slanini le na kolerabi, govedina je v solati le na paradižniku, šparglji so v flanu le v svoji osnovi, leče je v cmoku le ob piceku na mladi špinači, srna je ”levo in desno popečena”, od zelenjave je le, kar že ali še raste na vrtu, za otroke pa ”nič friteza, Jelka le zrezke malo pokota v olju” … Nobenih težkih omak, nobenih rahlih penic, nobenih dragih aparatur, nobenih zapletenih tehnik. Pa vseeno je hodov toliko, da jih ne moreš prešteti. In vseeno so pogrinjki brezhibni, postrežba v metuljčku ter vina od gospodov. Pri Tramšku poslušaš polnih ust in piješ na glas. “Danes boste pili od gospoda Cvetka,” da vedeti Zvonko, “pa gospoda Čurina, gospoda Kupljena, gospoda Magdiča, gospoda Krainza, gospoda Krajnca …, vse od Koga do Jeruzalema.”

“Dobro je! Vsaj nam je dobro…” Pa nam tudi!