Ambient
Ko prešteješ, koliko let je že minilo od zadnjega obiska, ti je jasno, zakaj smo se vsi spremenili, le Slavkov dom je ostal enak. Še vedno so jedilni list na steklu, peč na peči, chefova knjiga na mizi in beli prti na kupu. Še vedno lesena skulptura dviguje streho, chefov sin pa dviguje najtežje uteži v Sloveniji. Še vedno je v Slavkovem domu prijetno domače, v jedilnici z velikimi okni, v izbi z veliko pečjo, za šankom z velikimi kosi mesa v vitrini, ali pa ob posebnih priložnostih v veliki dvorani planinskega društva.
Gostilna Slovenija
Branka in Dušan sta že 1997. leta odprla pravo domačo, slovensko gostilno, z dimnikom, iz katerega se vedno kadi, šankom, za katerim je vedno gospodarica, kuhinjo, v kateri je chef vedno v pravi opravi in postavi, ter jedilnim listom, ki je vedno sezonski in znan. Tako si predstavljamo Gostilno Slovenija! Toda zdaj se govori, da jo bosta po novem letu zaprla … Zato le en nasvet: ”Pohitite!”
Lisičke
Marinirane lisičke na opečenem kruhu, prelite s tatarsko majonezno omako z bučnim oljem. Lisičke tukaj naokrog ”rastejo” vse leto …, zato se jim spreminja le balzamični vzorec na krožniku. Toda to le pomeni, da je Slavkov dom za dobro kosilo blizu-daleč od Ljubljane oblegan zaradi tradicije in spomina, ne pa zaradi radovednosti. Zato tudi lisičke nimajo druge ambicije kot da jih preprosto in všečno poješ.
Pašteta
Račja jetrna pašteta v kozarčku, brusnice, opečen kruh. Čar paštet, ki tolažijo nestrpno lakoto, ko čaka na vročo juho, je v tem, da so povsod malo drugačne. Čar Belšakove račje pa je v tem, da je vedno enaka. Na tekmovanju paštet zagotovo ne bi zmagala, toda na Slavkovem domu si jo boš naslednjič zagotovo spet naročil. Sodi, skratka, zraven!
Goveja juha
Goveja juha z rezanci. Glede na to, da je chef-gospodar Dušan Belšak avtor kuharske knjige – pri Kmečki založbi je 2024 izšla dopolnjena izdaja – Meso s tradicijo in okusom, je jasno, da se je v juhi pravo meso pravilno kuhalo. To je, skratka, dobra goveja juha, ki ni le esenca skrbnega kuhanja govedine, temveč kar esenca slovenske kuhinje. Brez nje nam – v gostilni in pri mami – živeti ni. Vseeno pa Belšakova goveja juha ni le ”dashi”, temveč so tudi rezanci! Čeprav povsod trdijo, da so domači, so povsod preveč fino rezani za roke. Tukaj pa so zrezani tako, da to ne le slišiš, temveč tudi okusiš. Zato, če bo slovenska goveja juha kdaj zaščitena, naj bodo v njej točno takšni rezanci!
Koprivna juha
Juha iz kopriv, opečeni kruh, potresen sir grana padano. Pravzaprav so vse Belšakove jedi nostalgične …, vse so kot iz starih časov …, vse že zdavnaj iz mode … Toda ravno zato jih imamo radi! Juha iz kopriv, ker jih je tukaj naokrog preveč, kocke opečenega kruha, ker je starega kruha v gostilni vedno preveč, in ribani sir, ker ni preveč staran.
Jurček
”Imam slučajno en’ga jurčka, črnega, lahko ga naredim v rižoti …” Kdo bi se branil? V domači gostilni rižota sicer ni po italijanskih pravilih, a zato se je riž kuhal z domačo juho in jurček ni iz zamrzovalnika, temveč je še včeraj rasel. Aja, ni le jurček, je ajdovček.
P.s. Ste opazili okraske? Grahovi kalčki so zdaj preveč v modi, korenjeve rožice pa so bile včasih. Na Slavkovem domu je, torej, danes še vedno kot nekoč.
Vitlof
Popečen vitlof s panceto in sirom. Tudi ta jed, ki ima dve dobri lastnosti – sestavine zanjo so vedno pri roki in gostje imajo takšno učinkovito preprostost vedno radi -, je Belšakova stalnica. A ne le zaradi njenih dobrih lastnosti; v času, ki nima v izobilju zelenjave in je spredaj in zadaj le meso, koristi prijetna grenkoba belgijskega radiča, ki ohrani tudi dovolj sočnosti, da s pomočjo gratiniranja pancete in sira ni le zelenjava, temveč predjed.
Sorbet
Sorbet iz limete in brinovih jagod. Kdo bi se branil sladke ohladitve, ki zna tudi pogreniti, saj učinkovito počisti pred nadaljevanjem?
Rostbif
Pečeni rostbif, pečena paprika, pečene bučke in okisana gorčična semena. Strokovnjak za meso, seveda, pozna svoje krave (kmetije), a vseeno meso zori sam. Komora za suho zorenje je zato atrakcija ”šanka”, v njej pa so hrbti slovenskih goved do šest tednov na primerni temperaturi in vlagi. ”Sem testiral, še daljše zorenje ne da nič več okusa, meso le izgubi tekočino in sočnost.” Se pa zato okusi, da zorenje ni prekratko. Čeprav se na Slavkov dom mesojedci vozijo (tudi) zaradi debelih bržol, je vseeno ”navaden” zrezek na žaru najboljši dokaz kakovosti mesa; zunaj se lepše zapeče, znotraj pa je še vedno lepo rožnat (= sočen in mehek). Zrezek, s katerim se ne mučiš, temveč ga z užitkom in hitro poješ.
Telečja rulada
Telečja rulada polnjena s kruhovim nadevom, zraven pečen celi korenček. Opazujte chefa, ko vam predlaga (mesne) jedi. Ko se mu oči tako zasvetijo, da še enkrat ponovi, zagrabite – kar je danes najboljše. Ko smo ga mi opazovali, je bila to teletina, od nje pa tisti del blizu prsi, ki se ga da lepo zviti v polnjeno pečenko. Pravzaprav smo prišli le zaradi tega; vse drugo je bilo dobro, ta rulada pa je bila preprosto še boljša! Zato, ker ima dandanes meso le redko(kje) še takšen okus, da se ti je škoda obrisati okrog ust. To je tisti nadokus telečje pečenke, zaradi katerega največja poslastica ni le naravna omaka, ki jo, seveda, moraš polizati, temveč tudi korenje, ki ga čisto drugače kot povsod drugje, kjer je le okrasek, moraš pohrustati. Točno, ni razkuhano, temveč opito od telečje omake in sladko od lastne karamele.
Skutni štrukelj
Skutni štrukelj z domačo marelično marmelado. Ko ne moreš več, te takšen štrukelj znova zlakotni. Jutri ne gremo na tehtnico, temveč na kolo, danes pa se veselimo ”naših” štrukljev, ki so veseli mareličnega objema. Vsi skutni štruklji so si podobni, zato jih imamo povsod radi. A majhne razlike odločijo, kje si jih bomo ponovno naročili.
Orehov štrukelj
Orehov štrukelj prelit z medom in drobtinami. Ni čudno, da je Dušan Belšak tako postaven, njegov sin Matjaž, ki mu pomaga v kuhinji, pa je uradno najmočnejši Slovenec. Resda takšna hrana ni lahka, ampak kaj, če pa je ravno zato tako dobra! Preveč orehov, preveč medu, preveč drobtin, vse skupaj med tankimi plastmi ajdovega testa pa ravno prav.
