Štruklji
Skutni štruklji s popečenim pršutom. Z njimi je potrebno začeti. Ker potem ti je jasno, zakaj ima Bric pretežno stalne goste in drugih ‘ne potrebuje’, zakaj ima kuharica rada čiste okuse, brez pretiravanja z začinjanjem, kaj misli s tem, ko pravi, da kuha le domače, in zakaj so ti štruklji ob spreminjajoči se sezonski ponudbi vse leto aktualni. To so, namreč, odlični skutni štruklji! To pa zato, ker so v deželi skutnih štrukljev, kar pomeni, da jih imajo vsi in povsod, Bricovi štruklji – preprosto boljši! Testo je dovolj elastično, dovolj debelo in dovolj mehko, da je prepoznavno štrukljevo, skuta pa je dovolj suha, sladka in rahla, da nadev testa ne prekriva, temveč ga dopolnjuje. Tem odlikam, ki so za dobre štruklje pogoj, pa Bric doda še presenečenje: čeprav štruklje grizeš in žvečiš, je občutek penast, tako nežni, rahli in mehki so. To je tisto, kar je res domače! Ni, namreč, domače avtomatsko vse, kar ni iz trgovine in industrije, saj ni vseeno, je dobro ali ne, znajo domači kuhati ali ne. Res domače je le, ko domača kuharica doda svojo ‘roko’ (= izkustveno znanje), zaradi česar so ‘enaki’ štruklji (po istem receptu) nekaj posebnega (= preprosto boljši).
Popečen pršut? Čeprav so štruklji posebni že brez vsega (tudi brez generičnega nejesenskega motovilca in puhle redkvice bi šlo), je pršut tam, kjer se združita Kras in Vipavska dolina, posebnost obeh svetov, zato je njegova prisotnost nujna.
Buča
Njoki z bučno omako in popečeno svinjsko ličnico. Gostilno Bric smo obiskali v ‘vmesnem’ času, ko je bil kljub mediteranski klimi poletni vrt že prekopan, jesenski pa še ni dovolj pognal. To je čas, ko so buče že, kostanji pa še ne. To je kuhinja: ‘Kar je na razpolago, to dam na mizo!’ In zato je to največja vrednost Brica! Logično, da so njoki, saj to je dežela njokov. Toda ne bi bilo logično, če bi bili generični kot (tukaj) povsod, vse leto enaki njoki, z enakimi omakami, enako brez sezone in domišljije. Zato je takšna preprosta, toda iskrena in pristna, bučna omaka toliko vredna. Kak veliki chef bi iz nje naredil veliko zgodbo, v tej domači gostilni pa je tako preprosta, da ti je vseeno, je buča ali so bučke, je rumenjak ali je žafranika, je preveč smetane ali ravno prav, je sušen prašičkov podbradek z one ali s te strani, je zrezan preveč v drobtine in premalo v slast, je mlada špinača jeseni res z maminega vrta … Takšni njoki so le v Bricu in le v vmesnem času, le to je pomembno!
Koprive
Njoki s koprivno kremo in mladim sirom. Če v Brica ne greš kot Italijani na tatarski biftek za dva po ceni ene jedi, po katerem ne moreš nič več od (ene) palačinke, temveč kot radovednež, ki bi v domači gostilni rad poskusil vse, kar je trenutno ‘na razpolago’, potem te v vmesnem sezonskem času ne zmotijo še eni njoki. Kajti, četudi so ti ‘celoletni’, vseeno niso generični (= s paradižnikom, ragujem ali gorgonzolo). Seveda bi jih imel (še) raje, če ne bi bili v omako le dodani, temveč bi se z njo združili v jed, a ‘koprivna krema’, četudi ji izdatno pomaga špinača, je dovolj drugačna, da tudi mladi sir, čeprav bi bil še boljši malo dimljen (rikota), pride do izraza. Preprostost je odlika domačega Brica.
Divji prašič
Rezanci z ragujem divjega prašiča. Logično, ragu mora biti. Ampak zato ga ima Bric z divjim prašičem. Zadoščeno je obema, kuharici, ki se ne podreja gostom in kuha po svoje, in gostu, ki resda ne dobi ‘bolonjskih špagetov’, saj ti tukaj in tudi nikjer drugje ne obstajajo, a vseeno dobi dovolj klasike – testenine z mesno omako -, da je zadovoljen.
Zrezek
Primorski zrezek z jurčki: rostbif, polnjen s pršutom in sirom, z jurčki, na žaru, ocvrte bučke, bela polenta. Hišni zrezek – ob rostbifu Bric, ki je tudi s pršutom, a prelit z gorgonzolno omako -, ki ima svojo prepoznavnost. Razlikuje se namreč od podobnih hišnih gostilniških zrezkov drugod, ki se utapljajo v težkih omakah, obilju smetane in/ali všečnosti cvrtja. Ta zrezek pa pozna svoje bistvo – da je to jed, ki je bila hitra hrana še preden so izumili fast food, in je bila zato hitrost njena odlika. Točno, bistvo zrezka je v tem, da je sveže in hitro pečen, torej pripravljen sproti, takrat, ko ga gost naroči. In točno takšen je primorski zrezek v Bricu, dve rezini tankega rostbifa, med njimi tanka feta pršuta in ne preveč sira, vse skupaj pa hitro/naravno pečeno, brez motečih dodatkov, zgolj s soljo in poprom na mesu in peteršiljem na jurčkih, z iskrenimi rezinami gob, ki so v gobji sezoni sveže, zato dišeče, čvrste in izrazite. Za malo všečnosti cvrtja poskrbijo bučke, za (primorsko) ime pa bela polenta.
Palačinka
Palačinka z omako iz gozdnih sadežev, smetana in vanilijev sladoled. Če gostilniške palačinke prevečkrat poudarjajo množino, je Bricova v ednini. To, da jo mirno poješ, je njen čar. Po teh njokih bi še nekaj sladkega, po tem tatarcu bi še nekaj sladko-kislega in vroče-hladnega, in po tem zrezku je še nekaj prostora …, vse te želje ta majhna palačinka dobro pozna.
Panakota
Panna cotta, hruška pituralka, češpljev mousse. Kuhana smetana je na Primorskem obvezna. A Bric se le s tem razlogom ne zadovolji; pa čeprav bi bili že s tem, da panakota ni iz vrečke, temveč je res domača, zadovoljni številni njegovi stalni gostje. Pri tej sladici, namreč, ne gre za panakoto, temveč za vse drugo okrog nje. Z njo Gostilna Bric sladko dokaže svoj občutek za sezonskost! Na enem koncu je češpljev mousse. V ‘originalu’ je sicer kakijev, toda v začetku oktobra kakiji še niso (bili) zreli, slive pa še. In na drugem koncu je bila zimska hruška Pituralka; ki je letos pohitela in je bila že omedena (tudi s pomočjo medu čez panakoto); ki je vedno hitrejša od kakijev; ki je stara goriška hruška; in je najboljša, ko je pečena! Panakota ne bi bila tako dobra, če ne bi vsega tega vedeli.