Ocena: 2 srčka
Ježeva kakovost ni v srčkih, temveč v zadovoljstvu. Oziroma, srčka sta le posledica tega zadovoljstva. Gostje v Ježa ne gredo zaradi Ježa, temveč zaradi sebe. Oziroma, gostje pridejo zaradi lakote, potem pa so tako zadovoljni, da pridejo spet. Spet ne zaradi srčkov, temveč zaradi svojega zadovoljstva!
Ocena: 2 srčka
Gostje so v Ježu, torej, tako zadovoljni s tistim, kar dobijo in kako se nasitijo, napijejo, nasmejejo, zadovoljijo, da sploh ne opazijo, da je to bilo tako vrhunsko, da bi se drugje zaradi dveh srčkov morali odpovedati tistemu, kar imajo v domačih gostilnah najraje – udobju.
Ocena: 2 srčka
To pa ni bistvo Ježa, temveč našega območja udobja. V domače gostilne namreč ne gremo odkrivat, temveč ponavljat. A le tiste, ki te ”ponovitve” uspejo tako spreminjati, časom, generacijam in trendom primerno, da jih dejansko razvijajo, v čast tradiciji in izziv prihodnosti, so tudi vrhunske (in za srčke). Zato pa je takšnih kot Jež tako malo!
Pozdrav
V družinski gostilni ima vsak svojo funkcijo. Najmlajši Martinčič zato med domačimi nalogami skrbi za veliko desko, s katero Jež pozdravi svoje lačne goste in jim veliko pove; skodelica z domačo kislo smetano, da Jež po sosednjih kmetijah išče najboljše sestavine; domača pašteta krškopoljca, da je povaljana v ajdovih kokicah še boljša, salama krškopoljca, špehovka in dimljena slanina, da so mesnine domače in iz najboljšega mesa, vložena koleraba, da se ozimnica že polni, in miniaturne čemaževe princeske, ker so polnjene z ribjim namazom, da se že veselimo nadaljevanja.
Sulc
Tatar sulca, vložena domača zelenjava, žafranova omaka, bučno olje, črna čipka. Ne začudiš se kapram, le kaj iščejo v tem globokem emajliranem krožniku, temveč ribjemu tatarju, ker je tako drugačen od premnogih, ki se jim v naših gostilnah nikakor ne da izogniti. Tukaj pa to ni le sesekljano mašilo, ki kuharjem pride prav, ko si gost izmisli, da bi nekaj še pred zrezkom ali namesto juhe; tako kot sulec ni postrv, da bi se skrival za dimom, in zelenjava pri Ježu ni vložena, da bi bila iz trgovine. Omaka in (bučno) olje sta pa tisti dodatek, ki iz tatarja prepoznavne ribe naredi prepoznavno Ježevo hladno predjed!
Esihflajš
Esihflajš, vložena oz. okisana čebula in rdeča redkvica, poširano jajce, kisla pena, bučno olje. Kar smo ugotovili za tatarca, velja še bolj za govedino. Zato, ker je v takšni solati, da ima z njo skupno le okisano – redkvico. Po svoje pravi šok za zaljubljence v klasični esihflajš, ki ga je imel Ježev ata tako rad, toda pravi razlog za vas, da se zaljubite v mladega Ježa. Pa čeprav smo ob tem najbrž subjektivni …, toda kriv ni Jež, temveč vsi tisti, ob katerih smo predolgo čakali, da nekdo tako poživi klasično slovensko podeželsko gostilno!
Juha
Pravzaprav govedina iz juhe, toda ne kot glavna jed, da bi ob njej potrebovali pražen krompir in zelenjavne omake, temveč kot predjed, da se razveseliš še zdrobovega žličnika, za katerega je še vedno potrebna mamina roka, in juhe, ki je mesu dala vse mesno, zase pa obdržala vse kostno. Ob jušni zelenjavi, ki ima v mladem Ježu, seveda, ugriz, a obdrži ”stari” okus, je korenčkov pire tisti dodatek, ki ”razkuhan okrasek” iz preteklosti inteligentno spremeni v sodobno vrhunsko kuharsko preprostost. Seveda smo opazili, da tudi Jež ni imun na ”kremice in penice”, toda tukaj so z razlogom!
Prašniki
Ocvrta bikova jajca (dodane panko drobtine), pire tetovca, bučna majoneza, okisano s peno. Še ena atova priljubljena jed, ki jo je sin tako spremenil, da jo je – razvil. V tem pa je tudi bistvo vsake ”nove” kuhinje; le spreminjajo mnogi, tudi razvijajo pa redki. Še biki se strinjajo.
Krškopoljc in kopun
Vratovina krškopoljca in ocvrtek natrganega kopuna z dimljeno skuto, štrukeljc pregrete smetane, restanc z ocvirki. Nove (sous vide vratovine in kopuna, trganje) in stare tehnike (restanje, paniranje, cvrenje) družno v jedi, ki se uspešno in upravičeno posmehuje gostilniškim ploščam in ”večživalskim” krožnikom. Stejku iz krškopoljčevega vratu mehkobo zagotovi sous vide, pustost pa prepreči slanina, za oboje pri kopunu poskrbita dimljena skuta in jušna zelenjava. Zato je celoten krožnik hkrati domač in všečen ter bogat in kompleksen. A seveda, čez gostilniško-domač pražen krompir ga ni, še posebej, ko ima tako krompirjast (olupek) in nalezljiv (mast?) okus!
Račka
Račka, koruzni kipnik, korenčkov pire, grahova krema, ajdove kokice, brusnična omaka. Za domačine, najbrž, preveč slikarsko, a jih rešita kipnik, ki ne ”kipne”, temveč ostane dovolj mehko-napihnjen, in ajdova pokovka, ki razbije preveliko vnemo pasiranja. Seveda, vedno je boljša prava omaka kot pa prava krema, in če kje stari gostje upravičeno pogrešajo starega Ježa, je to lahko pri takšnih pečenkah. Če jih predjedi že prej ne spreobrnejo v Ježeve zveste navijače.
Štrukelj
Orehov štrukelj, vinski šodo, borovničev sladoled. Popečen štrukelj je orehasto tako bogat, da sladoled ni le za barvni okras in teksturo, temveč mora res hladiti (brbončice). Za drugič pa ni nujno, da je namesto dobrega starega stepanja – espuma.
Tris sladic
Panna cotta z rabarbaro, creme brulee, čokoladni mousse in borovničev sladoled. Če bi se držali (vseh) ajurvedskih načel, bi začeli s sladkimi jedmi … A potem bi ob trisu pomislili, da se je Jež zaradi njega pomladil. Ker pa smo ”tradicionalisti”, smo že pred sladkanjem spoznali, da je ”novi” Jež svojo sodobnost iskreno zgradil na slovenski tradiciji, zato nam je bilo zelo všeč, kako je na koncu opravil še z neiskrenimi domačimi (slovenskimi) gostilnami. Češ, če že gostje tudi na vasi ne morete brez slaščičarske (italijansko-francoske) klasike, potem vam jo postrežemo v pravi, žlahtni, izvirni (in ne-praškasti) izvedbi, a šele po esihflajšu, bikovih jajcih, grisovih knedlih, restancu in krškopoljcu! Čestitke, tudi zato, ker sva spet okusila pravo smetano (Kmetija Oblak)!
Vinska spremljava
Že na steni, kjer so pod ”Žlahtno kapljico posavskih vinarjev” našteti HUBA Martinčič, Kozinc, Jelenič, Kerin, Albiana in Kobal, izveš dovolj, da veš, koliko si zamudil … Jež, ki ima na vinski karti le lokalna vina posavsko-dolenjskega vinorodnega okoliša (kar sicer ne upošteva povsem natančno), je pravi promotor ”zapostavljene” posavske vinske dežele. Ne le zato, ker predstavlja vinarje, ki jih gostilne po Sloveniji še ne poznajo (dovolj), temveč tudi zato, ker tako dobro druži s svojimi jedmi najboljša vina teh vinarjev (na karti so še Colnar, Frelih, Molipachi, Keltis, Šturm, Slapšak), da nam dokazuje, kako še premalo poznamo slovensko vinsko deželo. V vrhunski, toda preprosti, podeželski gostilni ni potrebno vsaj 500+ etiket in iz celega sveta, dovolj jih je že 35+ in le iz okolice, da spoznaš terroir, značaje, sloge, barve, filozofije, mlade in stare, sveže in zrele, in da jih srečno poročiš.
