Mogočna jedilnica
Najlepša (hotelska) jedilnica v Sloveniji? Najbolj mogočna vsekakor! Kamin, stebri, strop, les, parket, zgodovina, spomini, žlahtnost, luksuz, prestiž, mogočnost, veličina, vmes pa na redko posejani beli pogrinjki, olivno-zeleni in bordojsko-rdeči fotelji, črno-beli natakarji in mednarodno-pisani, ki se v tej veličastni dvorani počutijo intimno, udobno in nagrajeno.


Pozdrav
Ko sediš v najbolj žlahtni, najbolj mogočni in najvišji slovenski fine-dining jedilnici, te na mizi hitro pozdravi chefova dobrodošlica. V čolničku iz pečenega črnega testa je lososov namaz z wasabijem hrustljavo okrašen s korenjevim čipsom in morsko travo, ob košarici (dopečenih) mešanih (5 vrst) žemljic pa so štiri vrste masla: s tartufi, navadno, špargljevo in pečeno. Sophia zna imponirati, z žlahtnostjo in prestižem ambienta, prostornostjo in opremo jedilnico, velikostjo in pogrinjki miz.
Beluši in morski sadeži
Solata belušev (zakaj pozimi?) s sveže mariniranimi morskimi sadeži, lignji, sipo, hobotnico, kraljevo pokrovačo. Solatni srčki rimljanke, jagode, zeliščni vinaigrette, olive, oljčno olje, balzamični kaviar (ki spretno doda kislino) in všečna hrustljavost, ki poudarja nežnost morske bližine. V sosledju petih hodov je to uvod, ob katerem se v prestižnem ambientu sprostiš ob zadnjem požirku aperitivne penine, ki jo je pozdrav le nadražil, in v udobnem fotelju, ki se premika le naprej in nazaj, zato se ne moreš preveč ozirati levo in desno, kar pomeni, da se lahko bolj osredotočiš na ‘dogajanje’ na krožniku pred seboj.


Goveji tatar s tartufom
Goveji tatarski biftek, prekrit z oblanci črnega tartufa, prepeličja majoneza, inčun, velike kapre, opečena rezina brioša, zeliščno olje, grahovi kalčki. Na steklenem krožniku ni le lepa slika, temveč je gost, ki se je za vikend prišel razvajat v Portorož in v njegov najboljši hotel, vesel te veličine, ki ni le v višini najlepše slovenske plesne dvorane. Brioš je lepo opečen, tartufi so lepo nalistani, prepeličje jajce lepo nadomesti maslo, sam biftek pa je tudi lepo surov.
Kremna juha rdečih kozic
Rdeče kozice, smetana, paradižnik, hrustljav česnov kruh. Ker je hodov pet, je juha ‘obvezna’. Ker je ribji meni, je prav, da je rakova, in ker smo v Sophii, ti zakuho na dnu krožnika pri mizi zalijejo z žlahtno bisque juho.


Špinačna juha
Špinača, Grana Padano, prepeličje jajce, kataifi testo. Testeni laski in poširano jajce na dnu, pri mizi pa dolita zelo prvinsko-špinačna, pristna, gosta in ‘prijazna’ juha, ki v mesnem scenosledu koristno povrne moči. Jajce se je razlilo, testo je še malo zahrustalo, špinača ni bila z ničemer ‘popravljena’.
Rižota
Acquerello riž, pistacija, lepotke, sicilijanski sir. Družba osnovnih sestavin – pistacije, školjke, zorjeni sir -, ki v rižoti ni pogosta. Zato Sophia tukaj preseneti, saj rižoti, čeprav je premalo kremna in preveč gosta, ne moreš odreči dobrodošle drugačnosti, ki se ponaša predvsem z globino okusa. Čeprav školjkam v tej globini ne moreš najti imena, kvečjemu jih lahko zamenjaš s sipo, je kombinacija dominacije pistacije in sladke pekočine sira, ki bi ga lahko imel tudi za modrega (plesnivega), če ne bi bila rižota tako zelena, učinkovita. Jed, ki jo je potrebno le še izpiliti.


Rezanci s tartufi
Tagliolini (ali taglioni) s tartufi. Tartuf je čez tajarin rezance dovolj radodarno nariban pri mizi, a kot jed menija brez doplačila tartufi niso beli, temveč črni, cenejši in manj aromatični. Nič hudega, ker bistvo jedi je celota, za katero ne skrbijo le tartufi – krožnik je potresen še z njihovim prahom -, temveč predvsem sirova, fondutna, omaka. ”Čudovita zadeva, boste videli,” jo je predstavil natakar.
Brancin
Brancinov “zrezek”, file brancina (brez kože), korenčkov pire, peteršiljeva omaka. Le tri sestavine in kar tri barve. Preprostost, ki v Piranskem zalivu ne sme manjkati, s sezonsko spremljavo, ki je v scenosledu petih hodov dobrodošlo lahka. Brancin je na maslu ohranil sočnost, peteršilj je v omaki ohranil zeliščnost, in korenje je v kremi dodalo sladkost.


Goveji file
Goveji file, demi glace omaka, gratiniran krompir, cvetača, bučke, korenje. Ker te jedi ni v rednem meniju, v degustacijskem pa piše le ‘goveji file’, se komunikacija z natakarjem omeji le na to, kako naj bo meso pečeno. A to sploh ni (tako) bistveno, saj tukaj ne gre za steak, temveč ‘le’ za glavno mesno jed pet-hodnega menija. Zato je dovolj, da je meso mehko, omaka žametna, krompir pa gratiniran. Če zanemarimo spet kalčke, je vse tako, kot velja že ‘sto’ let, brez presenečenj, kuharsko spretno, od omake po pravilih do krompirja v stolpič, ter od bridiranja (mesa) do turniranja (zelenjave). Torej, zelo šolsko in hotelsko.
Portoroška vrtnica
Jagodni mousse, limonov biskvit, sorbet vrtnic in limon, jagodni kaviar. Sophijin prispevek mestu rož, portoroška vrtnica … Prepoznavna sladica, ki ji zaradi všečnosti in zgodbe ‘odpustiš’, da je z izrazito sezonskim sadjem celoletna. Zapomniš si njeno živo rdečino in lepotno obliko. K dobremu vtisu prispeva tudi sladko-kisla kombinacija sestavin.


Čokoladni užitek
Varlhona Opalys čokoladni biskvit, Varlhona Jivara čokoladni sladoled, Varlhona Caramelia mousse, Varlhona Caraibe ganache in češnjeva omaka. Dobra ‘reklama’ za Varlhono … Temu užitku se nihče ne upre, saj so čokoladni okusi, nadgrajeni z oblikami, odtenki in teksturami, ‘tovarniško’ vrhunski in chefovsko dovršeni. Čeprav veš, da si to/tako že marsikje jedel/užival, nisi jezen, temveč vesel. Saj je znano, da čokolada osrečuje.
Praline
Tri vrste domačih pralin, čokoladna, kokosova in limonina. Sladek zaključek, ki ‘nalašč’ ni brezhiben, saj tako bolj ceniš njihovo ročno izdelavo.
