Vsop med najboljše
Restavracije z enim srčkom zmeraj posrežejo z nečim posebnim. Vanje gremo radi čim bolj redno, če ne vsak teden, vsaj vsak mesec, ko in ker smo blizu, ker tam ne iščemo vedno nekaj novega, temveč vedno nekaj dobrega.
Gostilna Čubr, Komenda
Za šankom so pr’jat’li, ob krušni peči lačni in v kleti žejni. Prava domača, gorenjska, družinska gostilna! Že 80 let! Gospodar se predstavi s kruhom, gospodarica pa s sladko skuto. Potem je zadnje čase vedno bolj morsko, toda ne manjka tudi drugih Čubrovih specialitet, ki so jih ustvarjale štiri generacije Potočnikov.
Pri Čubru so začeli z obaro, golažem in vampi, nadaljevali s klobasami in ocvrtim piščancem, to pa nadgradili z žabjimi kraki, zrezki in pečenkami. A zdaj so na vrsti okusi sodobnosti, ki pa se vseeno in še vedno družijo tudi s tradicijo. Nič čudnega, torej, da je Čubr popularen, saj ne pretirava, hkrati pa se vidno trudi; saj ponuja stalno kakovost, obenem pa je prepoznaven tudi po presežkih. Klasična slovensko-gorenjska družinska gostilna, ki ni klasična ne v kuhinji in ne v vinski kleti.
Hotel Piran, Piran
Slovensko morje ni veliko, toda to ni nujno slabo. Kako bi se pa velike ribiške barke zrinile v majhen piranski mandrač? In kako bi kuhar v hotelu Piran razrezal nekajmetrskega divjaka?
Kuhinja je res majhna, toda zato ima chef le nekaj korakov do mandrača, v katerem vsako jutro privežejo svoje čolne piranski ribiči. Chef Podpečan ne mara uvoženih rib. Saj v svoji kuhinjici nima prostora za velik hladilnik. Zato sploh ne potrebuje veliko prostora, saj so njegove morske jedi preproste, toda dovolj drugačne in predvsem sodobne, da je majhna hotelska restavracija skrita pred pogledi množice in rezervirana le za tiste, ki se držijo napisa na tablah po fasadi: ”Življenje je kratko …” Sezona v Piranu pa ne!
Restavracija Kaiser, Rogaška Slatina
Kaiser ima pianista, maitreja, sommelierje, bordojce, podkrožnike, zdravilno vodo, zdraviliški park, superior hotel, Sisine sladice, chefa, ki slika po krožnikih, in cesarsko ime. Šef kuhinje Jani Čonžek je treniral po kulinaričnem svetu, zato želi v Kaiserju ta svet ponuditi najbolj zahtevnim rogaškim gostom.
Zaradi tega ima Kaiser velike ambicije, ki segajo od veliko sončkov do velikih gostov. Vsekakor restavracija, zaradi katere si gostje z vsega sveta Rogaško zapomnijo še po čem drugem, kot je le najbolj zdrava voda na svetu.
Gostilna Tramšek, Žerovinci
Najboljša prleška kuharica in najboljši slovenski natakar! Dobra podeželska gostilna je takšna kot Tramšek! Gostilna s štirimi mizami in štirimi letnimi časi, s tradicijo, dediščino in izročilom, z idejami, ambicijo, ustvarjalnostjo in ljubeznijo. Gostilna sredi čudovite pokrajine, med kmetijami in vinogradi. Gostilna ob cesti, čeprav bi bilo bolj prav reči – cesta ob gostilni. Jelka tako kuha in Zvonko tako güči, da ne boste nič razumeli. Le kdo bi razumel, da je kaj takega možno tam zunaj na deželi?!
Jelka Tramšek je kuharica, ki jo le redki poznajo. Toda mnogi ne morejo brez nje! Ko se enkrat okužiš s temi preprostimi jedmi, v katerih pa je toliko duše, ne moreš več brez Prlekije. Tramšek je kot letni časi, ki jih je zato vsaj pet. Vsako leto se vrnejo, tako kot se je potrebno redno vračati k Jelkinim ocvirkovim pogačam in Zvonkovim gosposkim vinom.
Oštarija, Dolenjske Toplice
Chefova večno dobra volja in smeh sta v Oštariji, kjer je bila včasih picerija z marmornimi stebri, danes pa je oštarija z zadovoljnimi gosti, nalezljiva! Najprej se je nalezejo jedi, ki poznajo na ti vse okoliške kmetije, nato pa še jedci, ki se tako ne vračajo le zaradi kuhanega govejega jezika na popečenem rženem kruhu s skuto in žajnofom, temveč tudi zaradi porcije dobre volje, ki spremlja chefov pethodni meni z odličnim razmerjem kakovosti in cene.
Elitnega hotela vajeni Roberto Gregorčič se je pravilno odločil, ko je Krkino graščino (grad Otočec) zamenjal za svojo Oštarijo, saj ima raje preproste, a zato pogoste goste. To res ni klasična gostilna, v kateri bi naročali kar jeste povsod drugod.
Restavracija Sedem, Maribor
Cene so kot v bifeju z malicami, toda ambient je velemesten in jedilni servis najboljši pri nas. Enolončnica v porcelanu, maȋtre v črni obleki, chef v moderni kapi in snežno beli opravi. Papirni pogrinjek ima zgodbo o vrtu in recept z njega, kuharjev pozdrav je v kozarcu, nadev krvavice, postrvje ikre in peteršiljeva krema. Drobna pozornost z veliko estetike.
In prav takšna je tudi nova restavracija Sedem, za katero stoji mariborska Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem. Nanjo s(m)o morali sicer dolgo čakati, toda rezultat je šolsko-vrhunski! Kar velja tudi za njeno restavracijo – začetek je tako spodbuden, da bo kmalu tudi na prosto mizo v njej potrebno čakati. Mar ni ravno to tudi namen šole? Da tako izobrazi gostince, da gostje pri njih rezerviramo?!
Gostilna Grabar, Ptuj
Smo že kaj naročili? ”To je naš pozdrav. Jedilni list še delamo, sicer pa je pri nas navada, da gostom priporočamo. Zato, ker je vse sveže!”
Če bi to rekli brez tlačenke, bi bili le eni od mnogih. Če bi dali le goveji jezik, bi že prijazno pozdravili. Če bi dali le nam, bi težko tako še nadaljevali … Zato je prvi vtis iz Grabarja takšen: v tem prostoru (Pri Ernestu) si že bil, toda zdaj niso le bolj tople barve in ni le cvetje povsod, zdaj bi si takšen pozdrav iz kuhinje želel na lastni gostiji in takšno ocvrto lokalno idejo v vsaki domači gostilni. Tukaj se je očitno nekaj premaknilo!
Element, Ljubljana
V Element vstopiš z občutkom že doživetega. Te goste že poznaš, te krožnike si že videl, ta vina si že popil, teh jedi si se že naveličal … Toda, ko odhajaš, po stisku roke s pravo kuharsko postavo chefa, doživeto vseeno pridobi novo spoznanje. Element zavestno ne sega v višave, a to, kar ponuja, ima svoja zakaj in zato. Jedi, predvsem, niso površne, kar je sicer prevečkrat in mnogo kje posledica modernih gostinskih investicij v stene in opremo, zaradi katerih na koncu zmanjka za vsebino.
Na prvi strani jedilnega lista piše: ”Za ljudi z dobrim okusom …” in ko prelistate do konca, se temu cinično ne nasmejite. Kuharska ekipa chefa Boruta Cente vseeno nadgraditi ne le v všečne krožnike, temveč v dovolj okusne kreacije, ki jih – predvsem – krasi izbor dovolj kakovostnih sestavin.
Dnevni bar Pr' Mrtinet, Grosuplje
Pod senom je odprto ognjišče, pod žerjavico pa so telički, kozlički, jagenjčki in pujski, tudi hobotnice in morski divjaki, pa, seveda, zelenjava in krompir. Mrtinetovemu skednju iz grosupeljskih Luč, ki so že na Dolenjskem, na Slovenskem ni para! Ni le lep, je tudi dišeč.
Toda pozor! Pr’ Mrtinet ni jedilnega lista in če ne bi bilo dveh juh, tudi štedilnika ne bi bilo treba … Zato pa, medtem ko gospodarica reže in gospodar dreza, gostje zalivajo še tople ocvirke krško-poljskega debeluha. In ko zunaj, kjer je spredaj odbojka, zadaj cesta, vmes pa stari pod v novi estetiki, zagori še v veliki pečici na oglje, ki je boljša od znane španske in trikrat dražje, je ravno prav zgodaj, da bo po maminem jabolčnem štrudlju še čas za debeli – steak.
Gostilna Ribič, Ptuj
Ptujski Ribič je najbolj znana štajerska ribja gostilna! To pa v deželi, v kateri ima v vsaki celinski gostilni prav morski oddelek jedilnega lista največja ušesa, nekaj pomeni. Tako kot pomeni, da je Ribič prav iz Ptuja, saj bi bilo res škoda, če bi bilo Ptujsko morje zaman največje slovensko jezero.
Ko po Ribičevi terasi valovijo zvoki dalmatinskih klap, turistom ni potrebno žalovati, da je že konec dopusta, saj se na poti domov lahko še zadnjič dobro in morsko najejo. Nova ekipa je ambiciozna in izkušena, krožniki so sodobni, morje pa je dobilo še več mesne konkurence. A večino tako zanima tisto na koncu. Brez skrbi, čokoladni fondant je še vedno, le da so se mu pridružile še gratinirane skutine palačinke.
Gora pod Lipo, Zgornja Ložnica
Gora so na tej strani Pohorja, pod Tremi kralji, včasih rekli vinski kleti, in stara je tudi bajta, ki so jo Gregoriči s črno kuhno in babičino izbo vred prenesli z zeliščnega vrta, vse drugo pa je na domačiji na Tinjski gori zelo mladostno in čisto drugačno.
Pohorska bunka je sušena in hrustljava kot čips, žajbelj v medu je ocvrt, ajdovi žganci pa so tanek hrustljavec, na katerem se topi domača skuta. In potem je telečji jezik, ki je bil pet dni v razsolu, nato pa z jušno zelenjavo flambiran z domačim žganjem, ki so mu že pred dvema letoma dodali pekoče feferone. Pred makovim krhkim dnom, kremno jogurtovo sredico in svežo sadno kritino je za glavno svinjska krača, ki ima takšno skorjo, da preglasi trkanje s polsuhim ritoznojčanom iz gore – kleti pod nogami.
Hotel Evropa, Celje
Te jedi so, enostavno, v naših krajih priljubljene. Pa še na takšnih krožnikih, da so za natakarje pretežki, za mize pa preveliki. Toda, v Evropi vsak hod opazi, da se chef tukaj ne zaustavi. V juhi ni le potopljeno, pač pa tudi ocvrto, na lovkah ni le prežgan, temveč tudi rožmarinov in dimni vonj, marelična marmelada nežno zapeče po čilijih, popečena polenta pa je kiparski izdelek.
Evropa ne tekmuje s celjsko gostinsko povprečnostjo, temveč tudi kulinarično upravičuje svoje ime. Središče mesta je srečno, ker ima takšno restavracijo, zato so Celjani dopoldan tam s kavo na zmenku, popoldan z otroci na torti, zvečer pa v dvoje na večerji.
Gostilna Šempeter, Bistrica ob Sotli
Gospodar Kunst iz Svetega Petra je tisti Srečko, ki je iz pozabe obudil kopune, ki tanjše kikirikajo, zato pa bolj sočno teknejo. Potrebno je bilo najti babico, ki je še znala zarezati med četrtim in šestim rebrom, da zdaj petelinček že pri šestih tednih neha misliti na kure in potem le še zoba in zoba, tako pridno, da se celemu omizju cedi po bradi. Če kaj ostane, pa je za tlačenko, s korenjem v žolici in jajcem v motovilcu ter z dovolj bučnega olja, za katerega gospodar prisega, da ga v Sloveniji ni boljšega; ali za štuc kranjske, toda iz kopunovega mesa, ali za kopunovo juho, seveda s kozjanskimi krapi. Pa se v Šempetru predstava izbranih okusov Kozjanskega s tem šele začne.
Violina, saks in stari radio na steni, dolgi spomini v starih okvirjih, visoki zeleni nasloni in še višji beli pogrinjki, so znak urejene gostilne, v kateri so potočni raki v pirini kaši, ajdovi krapi pa ob kozjanskem volu.
Shambala, Ljubljana
Zdi se, kljub številnim hvalam, da je Shambala še vedno nekakšna ljubljanska kulinarična insajderska skrivnost. Tisti, ki jo poznajo, vedo, zakaj zahajajo tja. Tisti, ki je ne, imajo dovolj drugih, ki se jim ni potrebno prilagajati.
Shambala je, namreč, v stari Ljubljani, a vseeno ne na njenih promenadnih ulicah. Zanjo je zato potrebno malo zaviti. Oziroma, se potruditi! Tako pri glodanju velike rakovice – toliko prekatov, ki jih je potrebno posesati, toliko tankih kosti, ki jih je potrebno oglodati, toliko sladkih členkov, ki jih je potrebno polizati -, kot pri okušanju pekočih azijskih poudarkov – Kdor ne mara čilijev, ne gre v Shambalo, saj je pekoče zato, da okuse poveže v jed. Shambala je dosti več od množičnosti!
Restavracija Sonet, Kranj
Najboljši del Soneta je, da ne prinaša nič novega in ne ohranja nič starega. Ker je ravno zato Sonet velika osvežitev! Nič ni urbano trendovski, toda tudi nič podeželsko tradicionalen. Je pač le – gostilna. V njej pa le prijazen pozdrav, pogrnjena miza, priporočilo gostitelja, specialiteta kuharja in dober kos mesa. Samo tisto, kar vsi poznamo, toda le redki to znajo tudi tako pripraviti in ponuditi. Sonet ne pesni, pa vseeno se rima!
Sonet je ob Prešernovi hiši v starem delu Kranja, kjer je veliko spominov na največjega pesnika. A v butičnem hotelu Actum, kjer je za nič kaj obetajočo točilnico domačna jedilnica pod visokim stropom, ni nobenih fig, Julije, goljfive kače, niti Poezij. Le tabla pred vrati, ki vabi na zorjeno govedino, in jedilni list na težkih mizah z lahkimi tekači, ki vse, z vini in naturščiki vred, pove na le dveh straneh.
Hiša kulinarike Manna, Ljubljana
Manni, ki je ob Gradaščici, se pozna, da ni nižje spodaj ob Ljubljanici. Kdor gre v Krakov, ne gre tja mimojede, temveč z razlogom. Zato je hodov več, vrt je spredaj, zadaj in še vmes, prostora, spodaj in zgoraj, je dovolj za sladkosnede in dobrojede, pa še za avto poskrbijo. Manna je ravno to, kar potrebuje Ljubljanica na obrobju svoje gostinsko-turistične promenada: je tako blizu, pa vseeno ravno prav stran, je tako turistična, pa vseeno drugačna (boljša).
Krožniki so sicer prav tako veliki in elementov, sestavin, tekstur, okusov je tudi preveč, toda Mannine jedi niso bahate in prepotentne, niso dolgočasne in vse enake, poznajo se spretne roke in chefovske ideje, ki uspevajo ugajati tako turistom kot lokalcem. Slovensko-mediteranska kuhinja pod pesniškim nebom.
Restavracija 1906, Bled
Restavracija 1906 v hotelu Triglav na Bledu, ki ima najlepši razgled od vseh slovenskih gostiln in eno najboljših natakarskih brigad v vsej Sloveniji, je tudi po slovesu ”treh chefov” od Bleda še vedno – vrhunska! Chefi odhajajo in prihajajo, kar je za svetovno znani turistični kraj tudi logično, zato vsaka sezona poskrbi za kaj novega, toda 1906 ostaja!
Kuharska ekipa Jureta Kordeža uspešno nadaljuje gorenjsko-novoslovensko kulinarično zgodbo v butičnem zelenem hotelu na drugem koncu jezera, kamor je 1906. leta železnica na Bled prvič pripeljala turizem. Občutku za ustvarjalno spreminjanje in s tem nadaljevanje tradicije, kar je Triglavovi kuhinji vsadil Štefelin, so dodali še znanje tekstur, barv, oblik in občutek za estetiko krožnikov iz Jagodičeve šole.
Rožmarin, Maribor
Rožmarin ima toliko obrazov, kot imate vi želja. Nastal je (2006) v ulici, ki ji nihče ni vedel imena, tako s poti je bila, do danes pa se ni raztegnil le do centra mesta, temveč tudi na začetek ulice, ki sicer ni več gosposka, a je zato vedno bolj Rožmarinova.
Rožmarin je tip restavracije, ki so po celem svetu ne le na sceni, temveč so same ta scena. Rožmarin je, skratka, in. Naj bo kot restavracija ali kavarna, kot picerija ali kot nočni lokal, kot trgovina s španskimi pršuti ali kot vinoteka s francoskimi vini, kot after party vseh kulturnih, športnih, zabavnih, malih in velikih prireditev Maribora, ali kot prireditveni prostor, v katerem vidiš in si viden.
Okrepčevalnica Luda, Ljubljana
Luda je hit! A to ni začetniška sreča. To ni meni, ki bi bil naštudiran in nato ponavljan vsaj leto dni. To ni šest jedi, ki jih vsak domači kuhar kolobari celo življenje in z njimi doživlja ovacije prijateljev, ki mu za rojstni dan pridejo čestitat z buteljko, ki že nekaj let kroži med njimi. To je vsak teden šest novih doživetij!
Povabite dandanes prijatelje na večerjo v svoj dom na govejo juho in dunajski zrezek? To smo vendar počeli pred davnimi leti! Danes pa listamo teden dni prej po revijah, knjigah in spletnih straneh … Urška in Luka ne počneta nič drugega; vabita, namreč, k sebi domov. Točno to je Luda! Odkriva, uči, svetuje, predlaga! Za prijazno ceno! In zelo dobro kakovost!
Topli val, Kobarid
Topli val ima zgodovino restavracije, ki je nekoč slovela kot najboljša slovenska kontinentalna ribja gostilna, in nadaljevanja te tradicije, ki je po nekaj poslovno razburkanih letih spet v družinskih in mladih rokah, ki vedo, da kakovost sestavin potrebuje le dvoje, čim več prostora na mizi in čim manjši kuharjev ego. Res je sveže iz morja in v kuhinji res ne komplicirajo – prepričajte se ob ostrigah in mešanih školjkah v sopari.
Za ljubitelje morskih jedi, seveda. Tako za tiste, ki tudi med gorami ne morejo brez buzare, kot za one, ki na morski promenadi ne naročajo surovih školjk in rakov. Topli val ima dobre zveze na obali, vešče roke v kuhinji in zgovorna gostitelja na terasi.
Sorbara Steak House, Ljubljana
Mesojedci, čez dan, torej, gourmet ameriški polpet, ki mu Sorbarin chef Ivo Tomšič doda še gosja jetra, karamelizirano rdečo čebulo, prepeličje jajce in domač pomfrit, zvečer pa na steak po lastni želji. Saj veste, ribeye je iz sredine visokega hrbta, če je kost daljša, je tak kos (kot) tomahavk, v Sorbari pa mu pravijo cowboy. T-bone je ameriški rez zarebrnice z delom fileja, florentinec še večji kos po italijansko, tenderloin je (pljučni) file, flap pa spodnji del rostbifa, med rebri, ki ga je za tanek, a sočen kos. Priloge so v Sorbari, kot je tudi navada v pravih ameriških steak hišah, posebej, kar pa ne doda le cene, temveč tudi kakovost.
