Izhodišče je dobro, saj se glasi: Kranjski se godi boljše kot Piranskemu zalivu! S teranom vred! Njena (evropska) zaščita poteka, in to celo brez arbitražnega sodišča. Da je geografsko naša, pa je tako že dolgo jasno, ne le zaradi imena, čeprav se tako piše tudi avstrijski mesar. Ker je zašpiljeno dobra že od 1896, jo je lahko Franz Jožef, namreč, prvič jedel le pri Marinšku v Kranju, če pa je cesarjev vojni invalid Leo prvi štant s klobasami na Dunaju odprl šele 1928!

Razen basni pa ima Kranjska ob 2,5 do 3 milimetre debeli in 3 do 6 centimetrov dolgi leseni špili še svojo blagovno znamko, festival, tekmovalno ocenjevanje, dizajnerski papirnat krožnik, doktorja in monografijo. Pa še kulinarični kritik je z njo končno prišel do teme.

Zato si upam trditi, da imajo Italijani pico, Američani burger, Japonci suši, Avstrijci šnicl, Madžari golaž, Kitajci glutamat, Balkanci čevapčiče, Francozi vrhunsko kuhinjo, Slovenci pa – nimamo Kranjske klobase! Zato, ker v tej deželi klobasajo samo politiki – no, ja, novinarji jim pri tem pridno pomagamo -, raja pa ima (v Ljubljani) le eno klobasarno.

Mojstrovine s kranjsko klobaso so sicer knjižno lepo ovekovečene in ustvarilo jih je kar 16 vrhunskih slovenskih chefov, zato niso le lepe, temveč tudi kreativne, toda na jedilnih listih naših gostiln kar mrgoli vseh mogočih klobas, kranjska pa je še zmeraj zgolj specialiteta Rdečega križa. Do dobre Kranjske prideš tako le, ko ti puščajo kri, greš na Dunaj, si astronavt(ka) ali pa te Erjavec povabi na diplomatski sprejem.

A bodimo enkrat pravični in ne valimo krivde le na druge, temveč si priznajmo, da si sami h kislemu zelju raje postrežemo nirnberške, na žar vržemo sudžuk, v jajce zamešamo chorizo, pašto začinimo s salsiccio, za zajtrk pa se okrepčamo s frankfurterco. Zakaj?

Ker je recept za Kranjsko preveč zaščiten in so tako lahko le Avstrijci vanjo zamešali še sir? Ker smo premalo ponosni na naše, da je dobro le tuje? Ker smo predolgo živeli v komunizmu in potrebujemo zdaj še kaj več kot 30 let časa, da se kulturno osvestimo? Ker smo iz mesnic, ki so imele pulte za vroče kranjske (in hrenovke), naredili šoping centre?Ker še zmeraj ne vemo, da se ”novih” kranjskih klobas ne sme več celo uro mučiti v kropu, temveč jih le počasi zavreti in potem za deset minut odstaviti? Ker ni več dobrih žemelj? Ker dandanes pač jemo drugo in drugače?

“Čeprav je v vsakem od teh vprašanj kar nekaj resnice, je najbolj pomemben odgovor na zadnje. In ta se glasi: kranjska je najboljša, ko jo ješ, najslabša pa, ko jo prebavljaš!”

 
Kako diši! Kako se sveti! Kako se napihne! Ko pa poči? Sprva veliko obljub, potem pa se nam, kaj ne, spahuje … Hm, mar ni tako tudi s politiki?!

Zato je pri Kranjski – kot v politiki – potrebno nekaj temeljito spremeniti. In sicer to, da začnemo nanjo gledati z drugega konca. Ne s kranjskega, temveč – klobasnega! Namreč: naj bo navzven kar čim bolj in kot Kranjska zaščitena, toda navznoter bo naša šele takrat, ko ji bo vsak dodal nekaj svojega, ker ne bo pomembno več, čigava je, temveč le še kakšna in najboljša. Ravno zato pa podobnost s politiko ni naključna.

Skratka, dokler ta narod ne bo začel skakati s Klobaso v desni in žemljo v levi, nas bodo po svetu zamenjevali s Slovaki, cenili ”slovenski” kulen in jedli krajnerco na Dunaju!

Članek je bil objavljen v Večeru, 13. 9. 2015

Tags: , ,