Piše: Uroš Mencinger

Nič ni narobe, da je pobuda za več lokalne hrane v šolah in drugih menzah javnih institucij zrasla na političnem zelniku. Ravno nasprotno, če bo le seme kratkočasenja evropskega poslanca, bo njen plod le promocija slovenskih vrhunskih kuharjev, torej chefov. To pa, čeprav ravno na tej strani počnemo tudi to, ni njen namen. Akcija potrebuje široko, enotno in prioritetno politično podporo, če nočemo, da bodo vsi naši otroci zboleli za sladkorno boleznijo, misleč, da je diskont sodobno ime za njivo, trgovski center pa za kmetijo. Saj ravno to jim pravkar sporočajo slovenski oglaševalci.

Podobna akcija je sicer pred leti, torej še pred Trumpom, v ZDA neslavno propadla, pa četudi jo je vodil najbolj znani (in komercialni) kuhar na svetu Jaimie Oliver. A Amerika je velika in Američani so debeli, mi pa smo majhni za nekaj farm in nisi Sloven’c, če doma ne skačeš po lastnem zelenjavnem vrtu.

Ne gre, namreč, le za več lokalne hrane in le za znanje, ki ga imajo vrhunski kuharji. Gre za to, česar vrhunskim kuharjem ves čas primanjkuje. To pa so tako njihovi pomočniki kot njihovi lokalni dobavitelji. Glede pomočnikov: imamo najboljšo chefinjo na svetu, nimamo pa dovolj kakovostnih izvrševalcev, ki bi znali ideje kreativcev in kuharskih avtorjev spraviti na krožnik. Pravzaprav je prav Ana Roš edina, ki nima težav s pomočniki in kuharji. Pri njej stojijo stažisti v vrsti, a predvsem iz tujine … Vsi drugi pa si drug drugemu ”kradejo” sposobne.

Kako bodo potem boljše jedli naši otroci, naši dedki in naši bolniki, če pa jim njihovi kuharji lokalne hrane ne bodo znali skuhati? Varljiva je ta TV moda, ko bi vsi bili radi chefi, a nihče ne bi rad rezal, mešal in pomival. Več lokalne hrane, torej, da, toda tudi več sposobnih, motiviranih, usposobljenih, izšolanih lokalnih kuharjev! Temu pozivu se pridružuje tudi eden najboljših slovenskih kuharjev, ki je nekaj mesecev usposabljal kuharje v lokalnem domu upokojencev. Ko je prišel, jim je najprej pobral vse vrečke in praške. Ko se je na koncu vrnil na kosilo, ga je najbolj znani dodatek ”jelu” čakal kar na mizi!

Zato, če morajo za prvo pomanjkljivost – pomanjkanje kuharskih izvrševalcev – poskrbeti njihovi učitelji in naš sistem, se mora reševanje drugega – pomanjkanje lokalnih dobaviteljev – začeti prav tam, od koder je tudi prišla ta lokalna pobuda. V Bruslju, seveda! Tam, namreč, pišejo zakone, ki onemogočajo čisto vse, kar je zdravo, dobro, pristno, tradicionalno, domače, naravno, celo naše. Mislite na to, ko boste prihodnjič naročili pravo slovensko gobovo juho. Kuhar ne sme nabirati gob in majarona, ki ne sme manjkati v dobri gobovi juhi, mu ne sme utrgati mama na svojem zeliščnem vrtu.

Tags: , , , , , ,