Kulinarična kritika, mariborska knjižnica, županske volitve in nove slovenske kulinarične besede, mimojede, nadokus ter omami

Piše: Uroš Mencinger

 

Pri mariborskem časopisu so me začeli honorirati za vikende in deset let nisem imel fraj nobene nedelje. A to je bilo fajn, kajti s tem sem imel čast, da mi tekstov rdeče ni anderlajnal speler-čeker, temveč Cile-Mile. To je takrat pomenilo enako kot – strah in trepet.

Kdor to razume, ve, da se oseba ženskega spola, ki nima slušalk v ušesih med vožnjo, temveč med hojo, in nima v torbici le smartfona, temveč tudi kuli, imenuje peška. Kdor ne, pa naj rdeče podčrtane besede zamenja s temi: prekarno plačilo, konec tedna, brezdelje, koristno, besedilo, podčrtavanje, pregledovalnik besedila, legendarni lektor Večera, pametni telefon, kemično pisalo.

Nekoč, priznam, sem se peškam smejal, češ, nikoli se ne bodo prijele, danes pa sem jim hvaležen, ker, upam, znam pisati, čeprav se zgrozim, ko se kje slišim, kako zavijam. In, da, pišem nalašč tako zapleteno, da so Avstrijci, ko jih je zanimalo, ali so slovenske postrvi res najboljše na svetu, potrebovali za moje pisne dokaze o tem dva prevajalca in še lektorja. Naj se vidi, kaj vse se da povedati z jezikom, ki ima tako malo besed!

Čeprav sem pravkar vpisal v gugla besedo mimojede in mi še vedno vrača le tisto, kar sem sam napisal. Vem, saj mi zbrana dela vsak sladolent v debeli vrečki in v trdih platnicah prinese osnovnošolski prijatelj Igec. Zato še kar čakam, kdaj bom na Franu uzrl vsaj nadokus, ker ga nimajo niti Nemci. Kar me je spomnilo na to, da bi bilo dobro posloveniti še umami. Kako vam je všeč – omami? O je boljše kot vau, mami imamo radi, in še dosti boljše je, da nas omami okus, kot pa kaj močnejšega.

Skratka, besed je tudi v materinščini toliko, da, če vprašate moje domače stene, sta zadnja dva billyja porabila poslednjih 160 centimetrov prostora. Odslej naprej bom po nove knjige hodil v knjižnico!

Pa smo tam! Če do sem niste čisto vsega razumeli, upam, da tukaj in zdaj tudi vi sploh nič več ne razumete. Kako je, namreč, mogoče, da v časih, ko niti peške ne hodijo več peš, ko vsi le še lajkajo, tvitajo in e-berejo, ko je največji uspeh 21. stoletja ta, da se je maksimalna dolžina prostih spisov povečala sicer za 100 odstotkov, a s 140 na 280 znakov, ko predsednik najmočnejše države na svetu zna le enoprstno tipkati, in ko se v upanju, da se sovražni govor ne bo sprevrgel v sovražna dejanja, vračamo v prapreteklost, torej od besed spet le k znakom (emoticon = čustveni znak), ko, skratka, nihče več ne bere, ravno mi, Mariborčani to hočemo? Kako je mogoče, da kar naenkrat o usodi tako pomembnega mesta, kar Maribor glede na vso svojo dolgo zgodovino nedvomno je, odloča izgradnja knjižnice? In kako je mogoče, da ravno zdaj, ko me vsi sprašujejo, kam se bom odselil, hočeta to knjižnico zgraditi prav ta dva, ki je doslej nista znala?

Seveda jo potrebujemo! Seveda je največja svinjarija, kaj se z njo in okrog nje dogaja! A seveda je tudi res, da (jim) je knjižnica pomembne le zdaj, pred volitvami.

Ni absurdno, ker je nesmiselno in v nasprotju z logiko, toda ravno zdaj pred volitvami se ne bi smeli ukvarjati s knjižnico. Njo je potrebno začeti graditi šele po volitvah, a takoj, kar prvi dan! Zdaj pa ne potrebujemo knjig, da bi se spomnili, kako je bilo in da tako ne sme več biti.

Končajmo enako, absurdno-spodbudno. Pri ljubljanskem časopisu sem končal (jesti) tako, da je bila minula nedelja prva po desetih letih, ko sem bil prost (časopis pa brez kulinarične kritike). Po petstoštirinajstih so, namreč, ugotovili, da imajo denar samo še za lektorje. Vsaj (za) nekaj!

 

P.s. Prvič objavljeno v nedeljskem Večeru, 14. 10. 2018, v kolumni Ona on Materinščina.

Tags: , , , , , , , , ,