O poslušanju radijskih reklam in osmrtnic med degustacijskimi sprehodi po naših gostilnah.

Piše: Uroš Mencinger
Ves čas se oziram preko ramena. Ves čas imam občutek, da mi nekdo sledi. Ves čas se mi zdi, da me gleda – veliki brat … Preganjavica? Primer za psihiatra? Ne, le na gumb za izklop je potrebno pritisniti.

Pravzaprav bi jim moral biti hvaležen. Ko jem, mi servirajo borzna poročila. Z njihovo pomočjo bom nekoč morda obogatel … Ko pijem, mi sporočijo, kje me čakajo v zasedi. Z njihovo pomočjo lahko pijem in vozim … Ko se veselim v gostilniški družbi, me razžalostijo z osmrtnicami. Z njihovo pomočjo lahko predzadnjo stran v časopisu preskočim … Ko bi rad poslušal mirno glasbo, mi vrtijo hitre, ko bi rad tišino, se mi derejo na uho. Z njihovo pomočjo sem iz gostilne hitreje doma!

Za stole, mize, lonce in zidove plačajo težke milijone, potem pa, ko pridejo prvi gostje, privlečejo od nekod razglašeni radijski sprejemnik in obrnejo gumb na svojega radijskega napovedovalca. Gostu se sicer zatakne kost v grlu, toda zato je natakar na tekočem z dnevnimi dogodki. Nič hudega, če ne ve, kaj je danes za kosilo, bo že kuharja vprašal. Glavno je, da je razgledan. Ko bo od vas hotel: “So bili svaljki dobri,” mu odgovorite: “Grozni! Še kar ni miru v Čečeniji.”

Pa saj nas veliki radijski brat ne gleda le v gostilnah. Na smučišču me sledi v vsak zavoj, ko zavrtim telefonsko številko, me ob čakanju na sogovornika kratkočasijo z radijskimi reklamami, v vsaki trgovini mi sporočajo drugačno vremensko napoved, ko bo pomlad, vem, bodo zvočnike montirali tudi na drevesa v parku.

Kako naj ubežimo temu radijskemu bratu, ki je povsod z nami? Poznam recept!

Tags: , , , ,