V letu 2016 je bil Netflix, bo 5. aprila 2017 ”50 Best”? – Ana Roš je strastna in samozavestna kot še nikoli
Piše: Uroš Mencinger
V toplo-oranžni Frankovi jedilnici so bili gostje iz vsega sveta, od madžarskih blogerjev do italijanskih sosedov, od ameriškega veleposlanika do avstralskih dobrojedcev, ki sta svoje silvestrsko popotovanje sicer začela pri Massimu Botturi v Osteriji Francescani (3 Michelinove zvezdice), a ”v Evropo sva prišla zaradi Ane!”. Iz enakega razloga smo tudi mi leto 2016 končali in leto 2017 začeli v Starem selu pri Kobaridu, pri najboljši slovenski chefinji Ani Roš, na pokušini njenih novih, zimskih jedi.
Netflix je Ano Roš lani izstrelil med svetovne chefovske zvezde. Prav oddaja o njej je bila najbolj gledana v drugi sezoni Netflixove dokumentarne serije Chef’s Table! Naenkrat so foodieji iz celega sveta začeli na zemljevidu iskati Kobarid. Zato bo 5. aprila v Melbournu zanimivo – se bo Anin Netflix poznal tudi na lestvici The World’s 50 Best Restaurants 2017? Doslej se je na te prestižno lestvico najboljših restavracij na svetu od Slovencev uvrstil le Janez Bratovž (JB restavracija), leta 2010, na 89. mesto.
Če je bilo leto 2016 za Ano Roš, Valterja Kramarja in celotno ekipo Hiše Franko najboljše, toda tudi najbolj naporno, doslej, je že zdaj jasno, da leto 2017 ne bo nič manj. Kar smo poskusili za Silvestrovo, to potrjuje. Ana Roš ni le vedno bolj slavna in svetovno prepoznavna, temveč je tudi vedno boljša! Vsako sezono le še dodaja. In to ne le strast, ki je bila vedno značilnost njene kreativne kuhinje, temveč se zdaj v njej občuti tudi velika Anina samozavest. Z njo je še bolj drzna, zato ji še več uspeva in tako je še bolj kreativna. To, da se je doslej še čudila, ker je v takšni ugledni družbi najboljših svetovnih chefov, zdaj ve, da jim je enakovredna. To pa se tudi okusi! Ana Roš ima zdaj lasten, jasen in prepoznaven slog. Ima torej to, kar krasi res najboljše. S svojim podpisom suvereno in nadokusno kombinira sestavine, ki so lokalne, a jih nihče drug tam naokrog (več/še/tako) ne uporablja, ki so znane, a jih nihče ne pozna, in ki so nenavadne, a le zato, ker jim je šele Roševa dodala kulinarični pomen. Sestavine so glavne oziroma kar edine. Za nobeno jed ni pomembno, kako je bila narejena, temveč le, kaj je v njej. Za avtorico so kuharske tehnike samoumevne, saj – samozavestno – izbere vedno tisto, ki njene sestavine najboljše ohrani in njene ideje najboljše uresniči. Nobena druga zgodba ni potrebna, potrebno je ”le” poslušati okuse. Ana pride med goste šele na koncu. Vidno je utrujena, od celega leta in od vsake jedi, v katero da celo sebe.
Njene jedi zbujajo spomine in dražijo čustva hkrati. Ko na vrh jedilnega lista zapiše: ”Začimbe so del tradicionalne slovenske kuhinje. Z njimi sanjarimo o daljnih eksotičnih krajih,” da vedeti, da se pripravite. Cel svet potuje v Kobarid, da od tam lahko z Ano odpotuje na razburljivo potovanje med idejami, mislimi, čustvi, spomini in nadokusi. Tudi ti, gost, boš na koncu tega potovanja utrujen. A srečen! In zato je srečno-utrujena tudi avtorica.
Za člane Šole okusov:
Foto zgodba Anine zimske kolekcije
