Ocenili smo gostilno Pri Mari iz Pirana – Gostilna za vsak dan, ki je ne moti, da je plaža čez cesto

Piše: Uroš Mencinger

 

Tudi pri Mari je juha ”jurčkova” in ”jakobovke” so gratinirane ali na žaru, kočice so ”po italijansko”, rezanci ”Alpe – Adria” in rižota ”na črno”, toda veliko narekovajev še ne pove bistva – v čem se Mara razlikuje od drugih piranskih in nasploh primorskih gostiln. Je, namreč, tudi na obali, da jo imajo mimoidoči turisti tako radi, da so ves čas prihajali polni upov in odhajali praznih trebuhov, ker je bilo najprej polno, potem pa ”je potrebno po kosilu pospraviti, da lahko zvečer spet začnemo”. So to škampi pečeni v soli po grško a la saganaki, ali morski pes v omaki s polento?

Pri Mari se gospodarica še vedno tako rada in široko smeji, skozi odprto okno pri šanku se še vedno daljša nos vsem tistim, ki niso rezervirali, sod je še vedno na sredi izbe, še vedno poln dobrih buteljk, in še vedno je Mara ”samo” gostilna za vsak dan. Le pogrinjki so dobili novo slikanico in dvoriščna stena umetniški oplesk, gospodar ima novi kolk in sin je postal pravi glavni chef, pa Italijani niso več najbolj množični gostje, temveč Avstrijci, in ocena ni več le tri (sončke), ampak je na dobri poti do srčka. Zakaj? Zato, ker se ni spremenila Mara, temveč se je čas!

Pri Mari je bistveno to, da je v njej toliko glasov, ki cmokajo, se smejijo, grulijo in žvrgolijo, ob hrani, vinu in v družbi, za kosilo, ki se ne zmeni, da je vrt v prehodu pod poslikano steno vaškega slikarja, in za večerjo, ki ji ni mar, da so promenada, glasba, sveče, gneča, mandrač, ”lajf” začnejo nekaj sto metrov naprej.

To ni gostilna, v katero boste šli zaradi kreativnosti. To je le gostilna za vsak dan! Zato se v njej počutimo domače in se vanjo vedno znova vračamo. Gostilna, v kateri se čas ustavi, gostilna, ki je dokaz, da je beseda gostoljubje nastala iz besede gostilna.

Rad Dobrojem priporoča: ”Včasih je bilo vse drugače, danes pa je drugod drugače, pri Mari pa je še vedno enako – pristno in iskreno. Sprostite se in ne pozabite naročiti tudi fritto misto.”

Pri Mari, Piran

  • Gostoljubje

    Pri Mari se gospodarica še vedno tako rada in široko smeji, skozi odprto okno pri šanku se še vedno daljša nos vsem tistim, ki niso rezervirali, sod je še vedno na sredi izbe, še vedno poln dobrih buteljk, in še vedno je Mara ”samo” gostilna za vsak dan. Le pogrinjki so dobili novo slikanico in dvoriščna stena umetniški oplesk, gospodar ima novi kolk in sin je postal pravi glavni chef, pa Italijani niso več najbolj množični gostje, temveč Avstrijci, in ocena ni več le tri. Zakaj? Zato, ker se ni spremenila Mara, temveč se je čas!

    pri mari18 mara
    od
    Avtor slike: UME
  • Morska gostilna

    Tudi pri Mari je juha ”jurčkova” in ”jakobovke” so gratinirane ali na žaru, kočice so ”po italijansko”, rezanci ”Alpe – Adria” in rižota ”na črno”, toda veliko narekovajev še ne pove bistva – v čem se Mara razlikuje od drugih piranskih in nasploh primorskih gostiln. Je, namreč, tudi na obali, da jo imajo mimoidoči turisti tako radi, da so ves čas prihajali polni upov in odhajali praznih trebuhov, ker je bilo najprej polno, potem pa ”je potrebno po kosilu pospraviti, da lahko zvečer spet začnemo”. So to škampi pečeni v soli po grško a la saganaki, ali morski pes v omaki s polento?

    pri mari18 jedilnica
    od
    Avtor slike: UME
  • Turistični Piran

    Podpišem še vse, kar je bilo ob prvem obisku pred desetimi leti! Resda so piranski ribiči za Marino juho ulovili malo manj ”bledih” sip, a mi je bilo vseeno žal, da nisva naročila raje gostega, pasiranega ”ciuppina”, ki ga je potrebno postaviti na štedilnik že dan prej. In pikantni peresniki spet niso dovolj pekli, žafranova rižota pa tudi ni bila ravno ”orgija”. Toda med prvim in zadnjim obiskom se je vseeno preveč zgodilo, da bi bilo lahko enako, pa čeprav je Mara za to še najmanj ”kriva”. A ravno zato, ker še vedno kuha enako, se vam bo, dragi piranski turisti, zdela še boljša!

    pri mari18 ribja juha
    od
    Avtor slike: UME
  • Mešano cvrtje

    Bili smo že skoraj pri koncu, ko so sosedom prinesli cvrtje. ”Frittura di pesce misto” rečejo temu tam, od koder je Mara doma in kjer je spoznala Tomaža. A to niso le mešane ocvrte ribe kot piše tam, kjer iz piranske garaže najprej stopiš skozi vrata pastelno-pisane hiše neposredno za šank, da z žižulami med zobmi in s toploto po grlu počakaš, da ti ”obrnejo” mizo. To je tista frittura, ki je na vseh turističnih meridianih le navadno, mastno, hitro, ceneno cvrtje, le v krčmah okrog beneške lagune pa je kuharska umetnost, ki vsaki ribi in ribici, repu in sadežu, dodeli drugačno strukturo, teksturo, konsistenco, barvo, debelino, način in, seveda, okus. In, čeprav so pri Mari ta dan ”spet plavali” in ”ste nas spet presenetili”, je bilo tudi v Piranu tako. Ni bilo, namreč, postanega vonja, ni bilo razmočene obleke in ni bilo hitro; bilo pa je, najprej, za počakati in, potem, za hladiti prste. Ker so škampi, ki so sladki, imeli drugačno panado kot kozice, ki so v oklepih, in sardele, ki so cele, bolj fino kot lignji, ki so v kolobarjih. Pri pravem fritto-mistu ne gre za obilje in sploh ne za ribiško tekmovanje, gre pa za pestrost, zato je sicer škoda, ker piranski ribiči ne znajo uloviti vseh tistih majhnih ribic, ki so posebnost lagune, a si kuharji pač pomagajo s papriko, cvetačo, brokolijem, špinačo, korenjem, da je nam vroče, da nam hrusta in da jemo z rokami.

    pri mari18 fritto misto
    od
    Avtor slike: UME
  • Karpačo

    Seveda sta rukola spodaj in karpačo zgoraj, toda zelenje lahko tudi izpustite, če se vam zdi, da ima preveč pecljev, saj je dovolj, da brancin nima ničesar … Je le riba, ki diši po morju in ki jo je skuhal le morski zrak, ki zato ne potrebuje ne limone in ne soli, le zelo dobro olivno olje, ki je kar na mizi.

    pri mari18 brancinov karpačo
    od
    Avtor slike: UME
  • Ribiška juha

    Ribiška juha je Marina stalnica in zato je še vedno v enaki skodeli in še vedno je pohvalno, ker v njej ni paradižnika, temveč so ”le” kočice, lepotke, klapavice, lignji, hobotnica, sipa. Saj ne ješ le juhe, temveč zrak … Ker je v njem toliko glasov, ki cmokajo, se smejijo, zato tudi grulijo in žvrgolijo. To je tisto pristno in iskreno vzdušje družabnega prehranjevanja, ki ga imata lahko le kosilo, ki se ne zmeni, da je plaža čez često, in večerja, ki ji ni mar, da so promenada, glasba, sveče, gneča, mandrač, ”lajf” nekaj sto metrov naprej.

    pri mari18 ribja juha
    od
    Avtor slike: UME
  • Lucrezia Borgia

    Zato je Lorisov prosecco le v steklenici in le za tiste, ki ga poznajo, in zato je rižota Lucrezie Borgie le za tiste, ki ne morejo brez peteršilja in paradižnika na sredi, ne vejo pa, da je čez tisti žafranov riž s škampovimi repki potrebno močno stisniti limono.

    pri mari18 rižota lucia
    od
    Avtor slike: UME
  • Testenine

    Točno, kaj je tudi malo preveč turistično in kaj bi lahko bilo tudi malo manj blago, a zato ima riž pravi ugriz in med trgovinskimi peresniki je dovolj lignjev, ki so v resnični omaki.

    pri mari18 penne lignji
    od
    Avtor slike: UME
  • Tiramisu

    Enako je tudi pri sladicah. Na spisku je vse, kar je znano in povsod, toda, če je Marine čokoladne torte že zmanjkalo, ali pa je je ostalo od včeraj, ti povejo, da je tiramisu ”čisto svež”, kar je dobro, ker kdo bi jim verjel, saj to (za tiramisu) vsi pravijo. Zato si naročita najprej le enega, da lahko potem skupaj še drugega.

    pri mari18 tiramisu
    od
    Avtor slike: UME
  • Na dobri poti

    Včasih ni bilo toliko (tujih) turistov in sezona ni trajala vse leto (ampak le dva meseca), ni bilo toliko gostiln (s toliko turističnimi jedilnimi listi) in slovenska kulinarika ni imela toliko chefov. Danes pa je drugod drugače, pri Mari pa je še vedno enako – pristno in iskreno. Zato je odvisno le od tebe, dragi turist, ali se ustaviš že na začetku Pirana, ali pa nadaljuješ do rive.

    pri mari18 mara marko
    od
    Avtor slike: UME
Tags: , , , , , ,