”Jaz glavno jed, ti pa predjed,” se je glasilo običajno naročilo. Le da je tokrat še dodala: ”Pa, prosim, brez kruha!” Če bi šlo le za hujšanje, ne bi bilo le brez kruha, temveč kar brez predjedi. Ne, šlo je za nekaj drugega. Ni hotela, da bi svoj del naloge opravil kot običajno … S kruhom je vedno lahko, potrebuje le kak namaz ali nekaj rezanja, pa je že dovolj za izgovor, da ima tak uvod tudi aperitiv. Toda, brez kruha? Zato pa so izleti! Čeprav zaradi tega izgubi kakšno sobotno ali nedeljsko tekmo, se odpeljati za vikend ni le…

To je nadaljevanje pečenega piščanca, ki je – tukaj. Ostanki, pravzaprav. Še ena potrditev, da je pečenka najboljša drugi (ali tretji) dan. Ker takrat je vse delo že opravljeno, zato je potrebno ”ostanke” le še zložiti, tako da je takšen topel sendvič, ki ni burger, ker meso ni mleto, in ni pulled, ker ni trgano, gotov v nekaj minutah. Če ste bili, seveda, pridni že pred meseci in ste takrat, ko je bilo na vrtu ali trgu največ kumar, paprike, čebule in izberite sami česa vse še, ter ste vložili sladko-kisli relish.

Kotlet na žaru? Pa kaj … Če za čevapčiče, kjer je največ odvisno od ”mase”, vedno prav pride še en recept, že za primerjavo z ustnim izročilom in dedovanjem, zakaj bi ga potem potreboval še za kotlet, ki ga je potrebno le dobro zapeči?! Z zgornjo trditvijo ni nič narobe, dokler svinjske kotlete kupujete tam, kjer imajo največje parkirišče. Ker zanje sta res dovolj malo česnove pace in vroči žar. V vsakem primeru bodo tako in tako izsušeni. Ko pa na pujsa začnete gledati res kot na kralja živali, pa hitro ugotovite, da le ni tako preprosto. Ker pravi pujs…

”V soboto bo lepo vreme!” Po toliko letih zakona je potrebno tako malo besed. Da on njo takoj razume, namreč. Torej, ker bo lepo vreme, ne bo kosila, ker bosta na kolesarskem izletu. Ker se bosta vrnila lačna, bo potrebno nekaj na hitro. Ker je najhitreje tisto, kar se vrže na žar, bo v soboto on chef. ”Pa kruha tudi že nisi dolgo spekel,” je še dodala. Ker se je, torej, mudilo, kolesarjenje pa je bilo naporno, saj ga je peljala čez hribe in doline, je spekel – hitri kruh. Sposodil si ga je pri Indijcih v Pendžabu. Ker ni…

Tokrat je, za spremembo, on predlagal: “Kaj če bi šla danes na pico?!” In ne za spremembo je imela ona boljši predlog: “Pica, lahko, toda doma!” Še dobro, da je pravočasno vprašal, saj se ve, kdo je doma picopek in koliko časa potrebuje za testo – tukaj. ”Kaj pa nadev?” jo je vprašal, a ni dobil pravega odgovora. ”Ne vem … Vem le to, da ne sme biti klasičen. Nekaj, kar še nisva …” Lahko je reči, težje – po toliko pizzah tukaj – si je spet nekaj novega izmisliti. Bolj za šalo kot zares je zato predlagal: ”Vse sva…

”Mama pride na kosilo!” Sporočilo je bilo jasno in glasno. Speci kruh, naredi še predjed, pripravi vino, preobleči si srajco in bodi dobre volje!  Pravzaprav jo je dobro odnesel. Kruh je tako mislil speči, za predjed pa bo že kaj. Sama je prevzela juho, iz mlade kolerabe z mavrahi, glavno jed, lignje z mladim krompirjem in korenjem iz pečice, ter sladico, limonov jajčni puding s pasijonko. Zvečer je zamesil testo, ga postavil v hladilnik, drugo jutro ga je razvaljal, premazal z (njenim) pestom in dal ponovno vzhajati. Penino je postavil v hladilnik, rebulo Klinec v shrambo, si poravnal srajco v…

Spet ji je uspelo imenitno kosilo. Namesto običajne nedeljske goveje juhe je bil krožnik sicer globok, a iz njega se ni kadilo. Bilo je manj juhe in več zakuhe, bilo je hladno in kislo, pa vseeno se je jedlo z žlico. In bilo mu je res všeč. Kaj je to? ”Ceviche,” je vsa zadovoljno-žareča odgovorila. ”Na Tednu restavracij sem dobila idejo!” Potem je sledilo nekaj toplega, pa vendar še ni bilo glavno. Bilo je podobno cmokom, a okus je imelo po njokih, bilo je z omako, a bilo je tudi polnjeno. Škoda, da sta bila le dva …, si je…

”Zdaj je tudi na televiziji!” je navdušeno ugotovila, ko je razrešila že pet knjižno-kriminalnih primerov komisarja Dupina. ”Zdaj pa res morava v Bretanjo,” je bila posledica že prvega dela, ki je na obalo naplavilo tri moška trupla. ”Saj to so le romani,” se je skušal upreti, a se ni dala: ”Toda naravne lepote, ki so tako podrobno opisane, so resnične. In tudi gostilne! Že vem, kaj bom naročila v L’Amiralu, steak-frites, potem pa jabolčni tarte.” Torej je kupil Banalecovo kuharsko knjigo in ji iz nje spekel komisarjevo najljubšo jabolčno pito iz listnatega testa.

Brez omak se tudi doma ne da! A zaradi tega ni potrebno, da greste na podstrešje v lov za tistim velikim loncem, v katerem je babica nekoč kuhala perilo, in tudi za sobotno kosilo si nikar ne vzemite od srede do petka dopusta za kuhanje treh svetlih osnov, kokošje, ribje in zelenjavne, ter dveh temnih, goveje in divjačinske. Zgodnje vstajanje, da pristavijo lonce za jušne osnove ali fonde, ki jih potem prečistijo, da dobijo čiste juhe ali bujon (bouillon), jih še dalje koncentrirajo, da iz njih nastanejo krepke juhe ali consommé, na koncu pa z dodatki, ki segajo od mesa…

Arašidovo maslo na kruh ni po njenem okusu. Še najmanj za zajtrk. ”to naj kar Američani jejo,” je odločila. A je potem vztrajala le tako dolgo, dokler ji ni nanj dal še avokado in kumaro! Seveda ne za zajtrk, temveč za večerjo. Takrat, ko je bil rženi kruh že tako dolgo v vrečki iz platna, da ga je lahko rešil le še toast, prav tisti poletni večer, v katerem se mu ni dalo kuhati, na vrtu pa je bil dosti lepši večer kot na kavču in pred televizorjem. Zato je kruh hitro opekel, arašidovo maslo je bilo že voljno-mehko, avokado…

Francozi mu pravijo mirepoix in skrbno pazijo, kako je zelenjavna mešanica iz čebule, korenja in zelene zrezana. Natančno, enakomerno, filigransko, na majhne kocke! Italijani pa že z imenom (prosto po naše: pečeno, a ne spečeno) povedo, da skrbno pazijo, kako (dolgo) je zrezana zelenjava na vročem olju. Čebula se ne sme obarvati, temveč le postekleneti, za to pa je potrebnih vsaj dvajset minut. Korenje in zelena sta drobno sesekljana (v električnem sekljalniku), ker se bosta s čebulo počasi in dolgo pražila v veliko olja vsaj tri ure, tako da ne bo več pomembna tekstura, temveč ”le” še okus in aroma….

Pri mesu z žara, če je v večjem kosu in ni z Balkana, je salsa verde omaka nenadomestljiva. Tudi zato, ker jo je tako enostavno pripraviti in ker zanjo pravzaprav ni enega in edinega zveličavnega recepta. Razen tega, da mora biti zelena …, kar je vsaj pri nas najlažje ustvariti s peteršiljem. A vseeno, morda pa ne boste hoteli preveč eksperimentirati. V tem receptu je, namreč, vse tisto, kar se tako poda k mesu, ki ni le iz fileja, in ima zato več ugriza. Takšno meso potrebuje ”tretjo dimenzijo”, ki ga nadgradi, poglobi, razširi, ne potrebuje pa nobenih drugih prilog,…

Bageta v obliki klasa, toda ne enega, temveč iz vsaj treh mok! Recept, ki je vsestransko uporaben, saj lahko spečemo klasično bageto, ustvarjamo s škarjami, spreminjamo moke in trgamo majhne žemljice ob različnih jedeh. Količina je za dve bageti, saj bo ena prehitro pošla, druga pa bo hvaležno dobra še naslednji dan. Predvsem pa je to šola okusov! Vsaka moka da vse od sebe, vse skupaj pa se združijo v nadokus. ”Od zdaj naprej pa ne boš več vedno pekel le belega francoza,” se je iz njenih polnih ust, da se je drobilo vse naokrog, slišalo kot pohvala.

Spomladansko vreme. Še pes je bil siten, ko je gledal skozi okno in godrnjal v tace, s katerimi si je podpiral kosmate uhlje. Ni čudno, da mu je pritegnila. ”Kaj bo za kosilo?” Kako pa naj on ve? ”Ne ljubi se mi kuhati!” Pomeni to, da se njemu mora? ”Greva na pizzo?” Mar ne dežuje preveč? ”Toda tam naokrog nikoli ni prostega parkinga. Vsa mokra bova …” Saj sem rekel, da preveč dežuje … ”Ampak do pizze mi pa je!” Nazadnje je ostalo nekaj testa in sem ga zamrznil. ”Imava kaj tvojega dobrega testa v zamrzovalniku?” Očitno se bo moral…

”Joj,” ga je prestrašila. ”Kaj se je zgodilo?” Mar ne veš, ji je bral v očeh. ”Jutri bo že polovica februarja!” Kaj pa je to takega, si je mislil, logično, da je najkrajši mesec najhitreje na polovici. ”In?” Še enkrat isti stavek v njenih očeh. ”Res ne veš?” Vedno bolj vroče je postajalo, vedno bolj nelagodno se je počutil, vedno bolj mu je bilo jasno, da se ta pogovor ne bo dolgo končal. ”Prav imaš,” je zato poskusil, ”čas res hitro beži, novoletni prazniki so šele minili, pa bodo že kmalu velikonočni in potem prvomajski …” Čudno ga je pogledala. ”Ne govorim…