Tokrat je, za spremembo, on predlagal: “Kaj če bi šla danes na pico?!” In ne za spremembo je imela ona boljši predlog: “Pica, lahko, toda doma!” Še dobro, da je pravočasno vprašal, saj se ve, kdo je doma picopek in koliko časa potrebuje za testo – tukaj. ”Kaj pa nadev?” jo je vprašal, a ni dobil pravega odgovora. ”Ne vem … Vem le to, da ne sme biti klasičen. Nekaj, kar še nisva …” Lahko je reči, težje – po toliko pizzah tukaj – si je spet nekaj novega izmisliti. Bolj za šalo kot zares je zato predlagal: ”Vse sva…

”Mama pride na kosilo!” Sporočilo je bilo jasno in glasno. Speci kruh, naredi še predjed, pripravi vino, preobleči si srajco in bodi dobre volje!  Pravzaprav jo je dobro odnesel. Kruh je tako mislil speči, za predjed pa bo že kaj. Sama je prevzela juho, iz mlade kolerabe z mavrahi, glavno jed, lignje z mladim krompirjem in korenjem iz pečice, ter sladico, limonov jajčni puding s pasijonko. Zvečer je zamesil testo, ga postavil v hladilnik, drugo jutro ga je razvaljal, premazal z (njenim) pestom in dal ponovno vzhajati. Penino je postavil v hladilnik, rebulo Klinec v shrambo, si poravnal srajco v…

Spet ji je uspelo imenitno kosilo. Namesto običajne nedeljske goveje juhe je bil krožnik sicer globok, a iz njega se ni kadilo. Bilo je manj juhe in več zakuhe, bilo je hladno in kislo, pa vseeno se je jedlo z žlico. In bilo mu je res všeč. Kaj je to? ”Ceviche,” je vsa zadovoljno-žareča odgovorila. ”Na Tednu restavracij sem dobila idejo!” Potem je sledilo nekaj toplega, pa vendar še ni bilo glavno. Bilo je podobno cmokom, a okus je imelo po njokih, bilo je z omako, a bilo je tudi polnjeno. Škoda, da sta bila le dva …, si je…

”Zdaj je tudi na televiziji!” je navdušeno ugotovila, ko je razrešila že pet knjižno-kriminalnih primerov komisarja Dupina. ”Zdaj pa res morava v Bretanjo,” je bila posledica že prvega dela, ki je na obalo naplavilo tri moška trupla. ”Saj to so le romani,” se je skušal upreti, a se ni dala: ”Toda naravne lepote, ki so tako podrobno opisane, so resnične. In tudi gostilne! Že vem, kaj bom naročila v L’Amiralu, steak-frites, potem pa jabolčni tarte.” Torej je kupil Banalecovo kuharsko knjigo in ji iz nje spekel komisarjevo najljubšo jabolčno pito iz listnatega testa.

Brez omak se tudi doma ne da! A zaradi tega ni potrebno, da greste na podstrešje v lov za tistim velikim loncem, v katerem je babica nekoč kuhala perilo, in tudi za sobotno kosilo si nikar ne vzemite od srede do petka dopusta za kuhanje treh svetlih osnov, kokošje, ribje in zelenjavne, ter dveh temnih, goveje in divjačinske. Zgodnje vstajanje, da pristavijo lonce za jušne osnove ali fonde, ki jih potem prečistijo, da dobijo čiste juhe ali bujon (bouillon), jih še dalje koncentrirajo, da iz njih nastanejo krepke juhe ali consommé, na koncu pa z dodatki, ki segajo od mesa…

Arašidovo maslo na kruh ni po njenem okusu. Še najmanj za zajtrk. ”to naj kar Američani jejo,” je odločila. A je potem vztrajala le tako dolgo, dokler ji ni nanj dal še avokado in kumaro! Seveda ne za zajtrk, temveč za večerjo. Takrat, ko je bil rženi kruh že tako dolgo v vrečki iz platna, da ga je lahko rešil le še toast, prav tisti poletni večer, v katerem se mu ni dalo kuhati, na vrtu pa je bil dosti lepši večer kot na kavču in pred televizorjem. Zato je kruh hitro opekel, arašidovo maslo je bilo že voljno-mehko, avokado…

Francozi mu pravijo mirepoix in skrbno pazijo, kako je zelenjavna mešanica iz čebule, korenja in zelene zrezana. Natančno, enakomerno, filigransko, na majhne kocke! Italijani pa že z imenom (prosto po naše: pečeno, a ne spečeno) povedo, da skrbno pazijo, kako (dolgo) je zrezana zelenjava na vročem olju. Čebula se ne sme obarvati, temveč le postekleneti, za to pa je potrebnih vsaj dvajset minut. Korenje in zelena sta drobno sesekljana (v električnem sekljalniku), ker se bosta s čebulo počasi in dolgo pražila v veliko olja vsaj tri ure, tako da ne bo več pomembna tekstura, temveč ”le” še okus in aroma….

Pri mesu z žara, če je v večjem kosu in ni z Balkana, je salsa verde omaka nenadomestljiva. Tudi zato, ker jo je tako enostavno pripraviti in ker zanjo pravzaprav ni enega in edinega zveličavnega recepta. Razen tega, da mora biti zelena …, kar je vsaj pri nas najlažje ustvariti s peteršiljem. A vseeno, morda pa ne boste hoteli preveč eksperimentirati. V tem receptu je, namreč, vse tisto, kar se tako poda k mesu, ki ni le iz fileja, in ima zato več ugriza. Takšno meso potrebuje ”tretjo dimenzijo”, ki ga nadgradi, poglobi, razširi, ne potrebuje pa nobenih drugih prilog,…

Bageta v obliki klasa, toda ne enega, temveč iz vsaj treh mok! Recept, ki je vsestransko uporaben, saj lahko spečemo klasično bageto, ustvarjamo s škarjami, spreminjamo moke in trgamo majhne žemljice ob različnih jedeh. Količina je za dve bageti, saj bo ena prehitro pošla, druga pa bo hvaležno dobra še naslednji dan. Predvsem pa je to šola okusov! Vsaka moka da vse od sebe, vse skupaj pa se združijo v nadokus. ”Od zdaj naprej pa ne boš več vedno pekel le belega francoza,” se je iz njenih polnih ust, da se je drobilo vse naokrog, slišalo kot pohvala.

Spomladansko vreme. Še pes je bil siten, ko je gledal skozi okno in godrnjal v tace, s katerimi si je podpiral kosmate uhlje. Ni čudno, da mu je pritegnila. ”Kaj bo za kosilo?” Kako pa naj on ve? ”Ne ljubi se mi kuhati!” Pomeni to, da se njemu mora? ”Greva na pizzo?” Mar ne dežuje preveč? ”Toda tam naokrog nikoli ni prostega parkinga. Vsa mokra bova …” Saj sem rekel, da preveč dežuje … ”Ampak do pizze mi pa je!” Nazadnje je ostalo nekaj testa in sem ga zamrznil. ”Imava kaj tvojega dobrega testa v zamrzovalniku?” Očitno se bo moral…

”Joj,” ga je prestrašila. ”Kaj se je zgodilo?” Mar ne veš, ji je bral v očeh. ”Jutri bo že polovica februarja!” Kaj pa je to takega, si je mislil, logično, da je najkrajši mesec najhitreje na polovici. ”In?” Še enkrat isti stavek v njenih očeh. ”Res ne veš?” Vedno bolj vroče je postajalo, vedno bolj nelagodno se je počutil, vedno bolj mu je bilo jasno, da se ta pogovor ne bo dolgo končal. ”Prav imaš,” je zato poskusil, ”čas res hitro beži, novoletni prazniki so šele minili, pa bodo že kmalu velikonočni in potem prvomajski …” Čudno ga je pogledala. ”Ne govorim…

Terina ni pašteta! Izberite kakovostno terino iz jeter pitanih gosi. Potrebna je majhna količina za velik učinek. pomemben del uspeha je tudi kozarec, ki ne sme biti prevelik, saj gre za ”finger food”, hkrati pa ne premajhen za desertno žlico, saj v roke primete njo in ne terine. Zimske hruške so najbolj sočne. Ta recept je del februarske gostije.

Jed iz februarskega kvarteta Valentinove večerje in ”fingerjev” zanjo, s katero bo postal še slaščičar. Pri nakupu lahko izbere tudi lososov kaviar in porove kalčke nadomesti s kakšnimi drugimi, pri receptu pa se mora natančno držati količin in postopka, če želi, da bo panakota mehka, toda gladka, rahla, toda kompaktna. Če ne bo našel primernih modelčkov, lahko uporabi kavne skodelice. V tem primeru panakoto pusti v skodelicah, kalčke da na vrh, nanje pa kaviar. Ta recept je del februarske gostije.

Bistvo čilija (chili con carne) je, da se dolgo kuha. Toda bistvo Šole okusov je, da vam delo (tudi) olajšamo! In ker se mu je mudilo, je postopek tako pospešil, da se tudi pravi Mehičani ne bi pritožili, ona pa ga je celo pohvalila, čeprav jo je malo peklo, a tega, seveda, ni hotela priznati: ”Zakaj pa večkrat ne narediš nekaj tako hitro in tako dobro?!”

Prazniki so čas (tudi) za obiske. Če so nenapovedani, je opravičljiva celo vrečka čipsa, toda, ali jim nismo zadnjič rekli: ”Oglasite se kaj!” Za napovedane pa tako ni opravičila. Mamini keksi, čeprav so še tako dobri, niso dovolj, potica iz trgovine še manj, saj bomo vendar nazdravili. Sendvič? Saj nismo v prejšnjem stoletju. Malo pršuta? Saj nimate vikenda na Krasu. Gostija s petimi hodi? Saj ne boste cele praznike v kuhinji. ”Pripravi se,” je oznanila že navsezgodaj. ”Za napovedane, ko se je potrebno bolj potruditi, sem jaz, za nenapovedane pa ti …” V mislih si je prevedel zadnji stavek: ”Naj…