Razlog so bile sardele s kislo-sladkim okusom – tukaj. Ker se je zanje tako dobro naučil, kako majhni sardeli očistiti njeno veliko kost, je bilo to znanje potrebno deliti … Se želiš naučiti? Zelo odločno je odmajala z glavo in mu našla novo zaposlitev. ”Ker tako dobro znaš, jih očisti še za glavno jed …” Dovolj dolgo je stal že pri pomivalnem koritu, ko jih je čistil, zato si je kljub poletju pomagal še z več vročine. Malo se je sicer upirala: ”Zakaj pečica, če pa je že brez nje tako vroče?”, toda, ko jo je, medtem ko so se pekle,…

Jezno je ugasnil televizor. Škoda sobotnega popoldneva, si je priznal. ”Lahko bi ga boljše izkoristil,” pa mu je prebrala misli. Sedemnajstkrat niso izgubili, tokrat pa kar s 3:0, je kar vrelo v njem. Ona pa je prilivala na ogenj. ”Saj tvoj rezultat je že tudi podoben …” Kako to misliš, se je ujel v zanko. ”Kmalu bo minilo toliko dni, odkar si zadnjič kaj skuhal. Vedno le jaz!” Ko gre nekaj narobe, gre vse narobe … Najprej so izgubili nogometaši, zdaj pa izgublja še njihov navijač. Bivši, pravzaprav. Raje je šel nahranit droži, da bo spekel kruh. ”V ponedeljek dobiš…

”V hladilniku imaš pol kilograma mletega svinjskega mesa. Skuhaj nekaj. Poljub!” Za tisto zadnje ni vedel, ali je rekla ali naredila. Bil je še na pol v komi, ko je ona že vstala in odhitela po spisku. On, ki dela od doma, pa lahko, torej, nekaj skuha. A kaj? Ta skrb ga je dokončno prebudila. ”Kaj pa bi rada,” je zakričal, ker je spodaj že slišal vhodna vrata. ”Nekaj dobrega,” ni bil več siguren, je to res rekla ali pa se mu je le zdelo, ker to tako in tako vedno reče. Tuhtal je med čuftami, polpeti, burgerji, a to…

”Jaz glavno jed, ti pa predjed,” se je glasilo običajno naročilo. Le da je tokrat še dodala: ”Pa, prosim, brez kruha!” Če bi šlo le za hujšanje, ne bi bilo le brez kruha, temveč kar brez predjedi. Ne, šlo je za nekaj drugega. Ni hotela, da bi svoj del naloge opravil kot običajno … S kruhom je vedno lahko, potrebuje le kak namaz ali nekaj rezanja, pa je že dovolj za izgovor, da ima tak uvod tudi aperitiv. Toda, brez kruha? Zato pa so izleti! Čeprav zaradi tega izgubi kakšno sobotno ali nedeljsko tekmo, se odpeljati za vikend ni le…

To je nadaljevanje pečenega piščanca, ki je – tukaj. Ostanki, pravzaprav. Še ena potrditev, da je pečenka najboljša drugi (ali tretji) dan. Ker takrat je vse delo že opravljeno, zato je potrebno ”ostanke” le še zložiti, tako da je takšen topel sendvič, ki ni burger, ker meso ni mleto, in ni pulled, ker ni trgano, gotov v nekaj minutah. Če ste bili, seveda, pridni že pred meseci in ste takrat, ko je bilo na vrtu ali trgu največ kumar, paprike, čebule in izberite sami česa vse še, ter ste vložili sladko-kisli relish.

Kotlet na žaru? Pa kaj … Če za čevapčiče, kjer je največ odvisno od ”mase”, vedno prav pride še en recept, že za primerjavo z ustnim izročilom in dedovanjem, zakaj bi ga potem potreboval še za kotlet, ki ga je potrebno le dobro zapeči?! Z zgornjo trditvijo ni nič narobe, dokler svinjske kotlete kupujete tam, kjer imajo največje parkirišče. Ker zanje sta res dovolj malo česnove pace in vroči žar. V vsakem primeru bodo tako in tako izsušeni. Ko pa na pujsa začnete gledati res kot na kralja živali, pa hitro ugotovite, da le ni tako preprosto. Ker pravi pujs…

”V soboto bo lepo vreme!” Po toliko letih zakona je potrebno tako malo besed. Da on njo takoj razume, namreč. Torej, ker bo lepo vreme, ne bo kosila, ker bosta na kolesarskem izletu. Ker se bosta vrnila lačna, bo potrebno nekaj na hitro. Ker je najhitreje tisto, kar se vrže na žar, bo v soboto on chef. ”Pa kruha tudi že nisi dolgo spekel,” je še dodala. Ker se je, torej, mudilo, kolesarjenje pa je bilo naporno, saj ga je peljala čez hribe in doline, je spekel – hitri kruh. Sposodil si ga je pri Indijcih v Pendžabu. Ker ni…

Tokrat je, za spremembo, on predlagal: “Kaj če bi šla danes na pico?!” In ne za spremembo je imela ona boljši predlog: “Pica, lahko, toda doma!” Še dobro, da je pravočasno vprašal, saj se ve, kdo je doma picopek in koliko časa potrebuje za testo – tukaj. ”Kaj pa nadev?” jo je vprašal, a ni dobil pravega odgovora. ”Ne vem … Vem le to, da ne sme biti klasičen. Nekaj, kar še nisva …” Lahko je reči, težje – po toliko pizzah tukaj – si je spet nekaj novega izmisliti. Bolj za šalo kot zares je zato predlagal: ”Vse sva…

”Mama pride na kosilo!” Sporočilo je bilo jasno in glasno. Speci kruh, naredi še predjed, pripravi vino, preobleči si srajco in bodi dobre volje!  Pravzaprav jo je dobro odnesel. Kruh je tako mislil speči, za predjed pa bo že kaj. Sama je prevzela juho, iz mlade kolerabe z mavrahi, glavno jed, lignje z mladim krompirjem in korenjem iz pečice, ter sladico, limonov jajčni puding s pasijonko. Zvečer je zamesil testo, ga postavil v hladilnik, drugo jutro ga je razvaljal, premazal z (njenim) pestom in dal ponovno vzhajati. Penino je postavil v hladilnik, rebulo Klinec v shrambo, si poravnal srajco v…

Spet ji je uspelo imenitno kosilo. Namesto običajne nedeljske goveje juhe je bil krožnik sicer globok, a iz njega se ni kadilo. Bilo je manj juhe in več zakuhe, bilo je hladno in kislo, pa vseeno se je jedlo z žlico. In bilo mu je res všeč. Kaj je to? ”Ceviche,” je vsa zadovoljno-žareča odgovorila. ”Na Tednu restavracij sem dobila idejo!” Potem je sledilo nekaj toplega, pa vendar še ni bilo glavno. Bilo je podobno cmokom, a okus je imelo po njokih, bilo je z omako, a bilo je tudi polnjeno. Škoda, da sta bila le dva …, si je…

”Zdaj je tudi na televiziji!” je navdušeno ugotovila, ko je razrešila že pet knjižno-kriminalnih primerov komisarja Dupina. ”Zdaj pa res morava v Bretanjo,” je bila posledica že prvega dela, ki je na obalo naplavilo tri moška trupla. ”Saj to so le romani,” se je skušal upreti, a se ni dala: ”Toda naravne lepote, ki so tako podrobno opisane, so resnične. In tudi gostilne! Že vem, kaj bom naročila v L’Amiralu, steak-frites, potem pa jabolčni tarte.” Torej je kupil Banalecovo kuharsko knjigo in ji iz nje spekel komisarjevo najljubšo jabolčno pito iz listnatega testa.

Brez omak se tudi doma ne da! A zaradi tega ni potrebno, da greste na podstrešje v lov za tistim velikim loncem, v katerem je babica nekoč kuhala perilo, in tudi za sobotno kosilo si nikar ne vzemite od srede do petka dopusta za kuhanje treh svetlih osnov, kokošje, ribje in zelenjavne, ter dveh temnih, goveje in divjačinske. Zgodnje vstajanje, da pristavijo lonce za jušne osnove ali fonde, ki jih potem prečistijo, da dobijo čiste juhe ali bujon (bouillon), jih še dalje koncentrirajo, da iz njih nastanejo krepke juhe ali consommé, na koncu pa z dodatki, ki segajo od mesa…

Arašidovo maslo na kruh ni po njenem okusu. Še najmanj za zajtrk. ”to naj kar Američani jejo,” je odločila. A je potem vztrajala le tako dolgo, dokler ji ni nanj dal še avokado in kumaro! Seveda ne za zajtrk, temveč za večerjo. Takrat, ko je bil rženi kruh že tako dolgo v vrečki iz platna, da ga je lahko rešil le še toast, prav tisti poletni večer, v katerem se mu ni dalo kuhati, na vrtu pa je bil dosti lepši večer kot na kavču in pred televizorjem. Zato je kruh hitro opekel, arašidovo maslo je bilo že voljno-mehko, avokado…

Francozi mu pravijo mirepoix in skrbno pazijo, kako je zelenjavna mešanica iz čebule, korenja in zelene zrezana. Natančno, enakomerno, filigransko, na majhne kocke! Italijani pa že z imenom (prosto po naše: pečeno, a ne spečeno) povedo, da skrbno pazijo, kako (dolgo) je zrezana zelenjava na vročem olju. Čebula se ne sme obarvati, temveč le postekleneti, za to pa je potrebnih vsaj dvajset minut. Korenje in zelena sta drobno sesekljana (v električnem sekljalniku), ker se bosta s čebulo počasi in dolgo pražila v veliko olja vsaj tri ure, tako da ne bo več pomembna tekstura, temveč ”le” še okus in aroma….

Pri mesu z žara, če je v večjem kosu in ni z Balkana, je salsa verde omaka nenadomestljiva. Tudi zato, ker jo je tako enostavno pripraviti in ker zanjo pravzaprav ni enega in edinega zveličavnega recepta. Razen tega, da mora biti zelena …, kar je vsaj pri nas najlažje ustvariti s peteršiljem. A vseeno, morda pa ne boste hoteli preveč eksperimentirati. V tem receptu je, namreč, vse tisto, kar se tako poda k mesu, ki ni le iz fileja, in ima zato več ugriza. Takšno meso potrebuje ”tretjo dimenzijo”, ki ga nadgradi, poglobi, razširi, ne potrebuje pa nobenih drugih prilog,…