Spomladi smo neučakani, zato se nam tako mudi, da kar pozabimo, kako je april lahko muhast. Čim začne cveteti, že pričakujemo na vrtu in tržnici, da ne bo le dišalo, temveč tudi obrodilo. Potem pa je samo nekaj solate, redkvic, mlade čebule in čemaža. Ni še, skratka, dovolj toplo. Zato je gomoljasta zelenjava vedno dobrodošla. Še posebej, ko jo popestrimo z nekaj drugačnosti. Zato smo tokrat juhi iz zelene dodali morske pleskavice, ki jih lahko vse leto pripravimo iz kozic, saj so te, kajne, vselej v zamrzovalniku. Juha je dovolj elegantna, da je lahko (tudi) praznična, polpeti so dovolj samostojni,…

Le po imenu je podoben čokoladnemu pudingu, ki ga poznamo (le) iz vrečk, in le po sredici je podoben čokoladnemu kolaču s stopljeno sredico, ki ga poznamo pod različnimi imeni, narastek, soufflé, fondant, lavin kolač, stopljena tortica, moelleux. Sicer pa boste zaradi tega recepta pozabili tako na puding iz vrečke, ki mu je odlika le ta, da je hitro gotov, kot na narastek iz hladilnika, ki mu je odlika le tekoča sredica. Kar je hitro gotovo, je namreč lahko hitro grudasto …, in kar bi naj imelo tekočo sredico, je lahko hitro predolgo v pečici … Torej, zmaga za domač…

Po svoje je to solata, saj je s solatnim prelivom, pravim francoskim vinaigrette, ki je, torej, z gorčico iz Dijona. Toda potem je to solata iz pečice! Zakaj pa ne?! Ravno to je tisto, kar imamo tako radi v Šoli okusov – da (nam) ni dolgčas, da ni monotono in vedno enako, da hrana ni le za lakoto, temveč tudi za pogovor, veselje, razmislek, možgane. In za kaj takega so šparglji vedno najbolj primerni. Kateri recept z njimi je že to v Šoli okusov? Kaj bi šteli stare, če pa vsaka sezone poskrbi za toliko novih. Ker so aprila le…

Paradižniki in kruh so vedno, vse drugo pa doda vsaka sezona. Ribollita, toskanska gosta zelenjavna juha s kruhom, je stalnica, ker ji je vseeno, ali greje ali hladi, saj vedno predvsem odlično nasiti. To je juha, ki se ji ne moreš upreti, ker je sladka, kisla, sočna od paradižnikov, pekoča od roke, ki vanjo strese posušene čilije, umami od skorje parmezana, in gosta in lepljiva ter hrustljava in zapečena hkrati od kruha, ki je najboljši, ko je že star. Bistvo dobre ribollite je pogrevanje. To je jed, ki je (bila) ves čas na štedilniku, na začetku redka kot juha, na…

Mesa ni nihče pogrešal, ker ga je nadomestilo rdeče vino … Modra frankinja k zelenim špargljem? Ne iščite vina k posamezni sestavini! Saj ti cmoki niso zaradi špargljev, temveč zaradi celotnega okusa = nadokusa. In zanj so šparglji, tako kot čemaž, le trenutna, torej sezonska, spremljava. Da se lahko pije (tudi) rdeče, so krivci mavrahi, ki so sicer tudi spomladanski, a ker so v hladni pomladi še predragi, so dobrodošli lanski, torej sušeni. Ker jih je malo dovolj za velik učinek, na jeziku in v nosu, jih strukturno podpirajo majhni gojeni ostrigarji. A tudi sir, ker je mešanica žlahtno-plesnive gorgonzole,…

Še največ dela je s čiščenjem sip. Nikar se ga ne lotite brez rokavic in nikar ne prerežite vrečke s črnilom, ker ga boste potrebovali, in oči, ker brizgnejo. Vse drugo je tako preprosto, da je res neverjetno, ker v naših morskih gostilnah vso črnilo porabijo za rižote. Saj so sipe na golaž, brez riža, niti polente ne potrebujejo, dovolj je le kos svežega kruha, še boljše! To je klasična jed preprostih bistrojev, ki jim Francozi (v Lyonu) pravijo bouchon. To so tiste preproste gostilne, v katerih se preprosto (in) dobro je, brez zapletenih receptov, visoke matematike, visoke kuhinje in…

V receptu (spodaj) je iz pečice, tukaj pa z žara. Odvisno od vremena … Za pečenje rib na žaru je najboljše uporabiti litoželezno plancho, ki jo segrejte skupaj z žarom (250 stopinj). Postrv po zgornji strani tanko premažite z olivnim oljem in jo s to stranjo položite na vročo plancho. Pokrijte žar in ribo pecite direktno pet minut. Plancho prestavite na indirektni del žara, postrv obrnite in jo po zgornji, hrustljavo opečeni strani obložite s tankimi rezinami larda. Na plancho položite še rezine limone. Pecite indirektno (200 stopinj) deset minut. Zaradi vroče plache je riba na žaru pečena hitreje kot…

Če je to prvi letošnji špargljev recept, potem zeleni beluši še niso dovolj debeli in aromatični, da bi bili lahko v glavni vlogi. So pa zato toliko večji kavalirji kot spremljevalci. Receptov za pečenega piščanca ni nikoli preveč. Posebnost tega so limone (z domačega drevesa?), ki se tako dobro ujamejo s temnim mesom – uporabite le zgornje dele beder, ki imajo dovolj kože za hrustljavost in mesa za sočnost – in zelenimi šparglji. Čeprav nas bodo višji letniki Šole okusov pri tem receptu hitro spregledali. Priznamo, to ni le pečen piščanec, saj tudi limone niso le s šparglji. Oziroma, jedci…

Panna cotta, ki se je pri nas tako udomačila, da je postala panakota, je kuhana smetana. In pika! S tem želi(mo) povedati, da ni iz vrečke, praškov, trgovine. Noče pa zaradi tega biti dolgočasna, češ, vsako spreminjanje in soustvarjanje je prepovedano. Zato jo lahko ”stanjšamo”, tako da sladko smetano polovično nadomestimo s pinjencem. Škodovalo bo le kalorijam in prav nič okusu. Saj je zraven še kumkvatov ragu, ki poskrbi za potrebno razburljivost, z barvo, sladko-grenko-kislostjo, teksturo, gostoto, lahko tudi toploto. Pa še panakota je tako hitro gotova, da je dalje celo do trgovine.

Grahovo juho (lahko) jemo vse leto, saj je zamrznjen grah edina zelenjavna ”zmrzlina”, ki vam jo v Šoli okusov ”dovolimo”. Zato pa spomladi, ko je grah mlad, svež, slasten in sladek, ne bomo dolgočasni. Tudi grahova juha je, namreč, lahko nekaj posebnega. Ta je pod azijskim vplivom, ki pa vseeno diši po naše, po pehtranu. Vsaj za nedeljo, če ne kar za kak lepi praznik za dolgo mizo.

Sladko, kislo, pekoče in ribje. Gre to sploh skupaj? Koliko predsodkov imamo pri hrani, zaradi katerih jemo vedno isto in enako, torej dolgočasno. Pa je potrebno le poizkusiti nekaj novega in malo drugače, da se nam odpre novi svet okusov. Zakaj pa ne riba z marmelado?! Če bi bilo le sladko, bi bila resda ”ribja sladica”, toda ravno zato, ker je tudi kislo in pekoče, je dolgočasje za vedno premagano. Upoštevajte ta nasvet, ko bo namesto trske tudi kakšna druga riba, lahko tudi sladkovodna. Samo da ni spet preveč česna in olja.

Klasična indijska špinačna jed Saag aloo, ki jo je znani angleški pisec o hrani in kulinarični kritik Nigel Slater poenostavljeno poživil. Indijci s špinačo začnejo kuhati, on pa z njo konča. Mladi špinači, ki je zato še zelo živa, svežino še poudari brizg limone, za razburljivost pa tako poskrbi njeno indijsko poreklo, ki ustvari preplet arom, barv in okusov. Preprosta jed iz le treh sestavin, špinače, krompirja in čebule, skuhanih v enem loncu (kozici), je zaradi začimb točno to, kar potrebuje od mesnega vikenda utrujeni začetek novega tedna.  

Pečenka ima to lepo lastnost, da nasiti veliko jedcev, pa vseeno ostane nekaj še za jutri. Sploh že vemo, kaj je boljše, vroča ali hladna pečenka? Prva prvi dan, druga pa drugi, logično! A ”prava” pečenka potrebuje velik kos mesa in takšni kosi so ”le” za nedeljo. Zaradi tega so že zdavnaj izumili ”ponarejeno” pečenko, iz mletega mesa, ki ji pri nas pravimo mesna štruca. Najbolj znana je velikonočna, ki je polnjena s trdo kuhanimi jajci. Zato smo tokrat spekli še takšno za delovne in ne-praznične dni, pri kateri je najbolj pomembno, da je pekač dovolj velik. Ker prvi dan…

Paradižnikova omaka za testenine je klasika in zato je tukaj. Toda, ali se je niste že naveličali? Spremenimo jo, torej, vsaj malo. Češnjeve paradižnike, ki imajo, ko ni sezone in so paradižniki le v rastlinjakih in konzervah, še največ umamija, smo opražili posebej, da so še bolj poudarili okus v omaki, ki si jo tudi čistokrvni Italijani, celo južni spodaj s škornja, popravijo z mezgo. Ker smo umami dopolnili še z izdatnim brizgom fermentirane ribje omake, smo se lahko odpovedali parmezanu, saj je sveži kozji sir lepše ”pokremil” omako. In ker je ravno sezona čemaža, smo ga na koncu zrezali…

Limete, kumkvati, bela čokolada, mangov pire, kokosovi kosmiči so sestavine, ki ne sodijo v poglavje ”vedno na zalogi”. Ko k temu dodamo še strjevanje kreme s pomočjo želatine, zgoščevanje omake s pomočjo škroba in pečenje drobljenca v pečici, ostane korajžnih le malo kuharskih junakov. Toda ravno ta recept je dokaz, da se v kuhinji velikokrat prehitro prestrašimo in zaradi tega ponavljamo vedno ene in iste recepte, uporabljamo ene in iste sestavine, poznamo le najbolj osnovne kuharske tehnike. Čisto preprosto je! Vse te ”nenavadne” sestavine se dobijo v vsaki trgovini, vse te ”nove” kuharske postopke je potrebno enkrat preizkusiti, da naredite…