Biti morajo res sveži. To pomeni, da jih je najboljše kupiti neposredno na kmetiji ali vsaj na tržnici pri znanem proizvajalcu. Ker le tako bodo res najboljši (skoraj) surovi! Le 15 sekund kuhanja, prosim. Pa čeprav nekateri za (bele) beluše še vedno svetujejo, da jih je potrebno kuhati celo dvajset minut. Toda potem je še mokra kuhinjska krpa, v katero jih zavijte takoj, ko jih prinesete domov in shranite v hladilniku, bolj mehka za žvečenje. Kuhanje v tem ”surovem” receptu nadomesti mariniranje. Običajno bešamelno spremljavo belim špargljem pa smo zamenjali z bolj eksotično, majoneza je narejena z misom, marinada pa…

Če greš v Kampanijo – tukaj -, obišči še Capri, če ne drugače, se ga vsaj dotakni, ko se pelješ na Iscio – tukaj. Ker pa je Capri eden najbolj mondenih otokov, kjer so temu primerne tudi (hotelske) cene, si lahko Capri vzdušje spečeš kar doma. Nazadnje smo se s torto caprese sladkali v Trstu – tukaj -, zato smo jo dodali še v Šolo okusov. Kjer pa, saj to že veste, ne gre brez drugačnosti. Naša caprese je, namreč, z belo, ne s temno, čokolado, osvežili pa smo jo še z limonovim likerjem, limoncellom. Mandlji in bela čokolada se…

Beurre blanc je klasična francoska topla omaka, belo maslo, torej, iz redukcije šalotke in kisa ter ”zmontiranega” hladnega masla. Če namesto kisa uporabimo vino, lahko vanjo zamešamo še nastrgano limonovo lupinico, da nastane limonov beurre blanc. In prav takšno bogato masleno omako imajo tako radi blanc-beluši! V enem receptu se tako v Šoli okusov pridobimo dvojno kuharsko znanje. Beurre blanc bomo še marsikje ponovili, pa še beluše bomo poslej znali pravilno kuhati. Ne v veliko, temveč v malo tekočine! Ker pa so dobre stvari vedno (vsaj) tri, je zraven še krompirjev gratin z zelišči.

Spomladi je užitek kuhati. Greš na tržnico, ali kar na vrt, in nabereš najboljše, saj je vseeno kaj, vse je mlado, sočno, zdravo, naravno, zelenjavno, le vržeš v lonec in čim manj zaliješ ter čim bolj nežno greješ. Spomladansko kosilo se skuha kar samo … Zato si ne moremo kaj, da mu ne bi vsaj malo dodali, nekaj novega, drugačnega, celo nenavadnega. Zato so tokrat šparglji, zeleni beluši, sicer v spomladanski družbi, toda ne s kravjo smetano, temveč s kokosovim mlekom, in ne s curry začimbo, temveč s pekočo kari pasto.  Peče? Tako je tudi prav, malo mora. Zato pa…

Včasih je bila glavna in zato povsod prisotna panakota. Potem jo je premagal tiramisu. Zdaj pa je na vseh jedilnih listih fondant. Razlika je le tam, kjer sredica uspe ostati tekoča. Ker povsod drugje ni! Se že niste naveličali čokoladnih narastkov, ki nikamor ne narastejo? Kaj pa stari in dobri, toplo-hladni, svetlo-temno-čokoladni zamorček v srajčki?! Dosti lažje uspe, vedno je (zunaj) tekoč, vedno naraste, pa še neprimerno lažji je! Ker smo mu dodali še tako osvežilno in prijetno družbo kumkvatov, pa sploh nima konkurence. Vse gostilne vam ga bodo zavidale. P.s. Še boljši bo, če boste kumkvate obrali z lastnega…

Problem paštete je, da se premalo razlikuje od konzerve … Četudi jo pripravimo doma in iz najboljših sestavin, čeprav uporabimo recept Šole okusov in se še posebej potrudimo z dekoracijo krožnika, vseeno se pogled ne razlikuje bistveno od tistega, ki ga dobimo če vsebino paštete iz konzerve malo lepše okrasimo. Seveda, tudi to je dovoljeno, še posebej, če se mudi in/ali če konzerva ni kar s prve trgovinske police. Za kaj več pa je potrebno narediti rilletes! Zato, ker je bolj podoben terini kot pašteti, čeprav gre še vedno za namaz. V osnovi je sicer narejen iz pečenega mesa in…

Chefi imajo ”patisjeje” (slaščičarje) in ti zato morajo ustvarjati sladice, ki jih je potrebno pripravljati, mešati, mesiti, peči, zlagati, oblikovati, dekorirati več dni. Doma pa so najboljše tiste (nedeljske) sladice, ki so gotove že včeraj, tako da jih je potrebno le vzeti iz hladilnika in obliti. Kot limonov jajčni puding, ki je tako rumen, da zaslepi sonce, tako osvežujoč, da ima lahko kosilo veliko hodov, in tako eleganten, kot da je od pstisjeja. Jagode ob pasijonki niso le zaradi barve.

Pečica je super stvar. Sestavine vržeš v nepregorno posodo in vse postaviš na vroče ter počakaš, da je gotovo … Vsekakor se na tak način da. Bo pa (še) boljše, če bo vmes še nekaj podrobnosti. V kuhanju so to – začimbe! V tem preprostem receptu iz pečice zato zmešajte mleti koriander, česen, čili, limonino lupinico, sladko papriko, drobtine, paradižnikovo mezgo in olje ter začinimo s solnim cvetom in poprom. Tako, pa ste se naučili kuhati in še peči!

Tokrat je, za spremembo, on predlagal: “Kaj če bi šla danes na pico?!” In ne za spremembo je imela ona boljši predlog: “Pica, lahko, toda doma!” Še dobro, da je pravočasno vprašal, saj se ve, kdo je doma picopek in koliko časa potrebuje za testo – tukaj. ”Kaj pa nadev?” jo je vprašal, a ni dobil pravega odgovora. ”Ne vem … Vem le to, da ne sme biti klasičen. Nekaj, kar še nisva …” Lahko je reči, težje – po toliko pizzah tukaj – si je spet nekaj novega izmisliti. Bolj za šalo kot zares je zato predlagal: ”Vse sva…

”Mama pride na kosilo!” Sporočilo je bilo jasno in glasno. Speci kruh, naredi še predjed, pripravi vino, preobleči si srajco in bodi dobre volje!  Pravzaprav jo je dobro odnesel. Kruh je tako mislil speči, za predjed pa bo že kaj. Sama je prevzela juho, iz mlade kolerabe z mavrahi, glavno jed, lignje z mladim krompirjem in korenjem iz pečice, ter sladico, limonov jajčni puding s pasijonko. Zvečer je zamesil testo, ga postavil v hladilnik, drugo jutro ga je razvaljal, premazal z (njenim) pestom in dal ponovno vzhajati. Penino je postavil v hladilnik, rebulo Klinec v shrambo, si poravnal srajco v…

Juha ni le vroča, globoka in gosta, temveč ima tudi prepoznaven kolerabni okus. Zaradi tega si zasluži, da je spomladi vedno takrat na družinski mizi, ko zunaj vse tako lepo zacveti. A kaj, ko ji nekaj manjka … Nima barve! Bela juha v belem krožniku … Zato smo ji dodali še opečene mavrahe in ti so dodali še svoj gozdno-gobji-umami vonj. A prehitro so se potopili in še vedno je nekaj manjkalo … Zato smo dodali zapik iz stekleničke z zeliščnim oljem. Še bolj je dišalo in  juha je postala tudi pikantna. Toda, še vedno je nekaj manjkalo. Zato smo…

Tort v plasteh, več barvah, različnih teksturah in z lepimi slikami je kolikor hočeš. A vse imajo nekaj skupnega – da so si preveč podobne! Vse so, namreč, penaste in kremaste, vse želatinaste, smetanaste, gladke, všečne in moderne. Potem pa naenkrat ena izkoči, ker zanjo ne potrebuješ žlice, saj je dovolj čvrsta za vilice, ki jo dvigneš, pa čutiš, da nekaj nosiš, in jo poskusiš, pa veš, da vse le niso čisto – enake. Je sočna, čeprav je pusto-skutna, je večbarvna, čeprav ni iz praškov, je v plasteh, čeprav jih ni strdila želatina, je mehka, čeprav hrusta, je trda, čeprav…

To je, pravzaprav, pastičo, ki si je od lazanje sposodil le testenino. Sicer pa je več plasti in zato več bešamela, več okusa, a manj ponavljanja, več narave in dovolj drugačnosti. To je pastičo, kakršen je lahko le zgodaj spomladi, ko moraš mavrahe dolgo iskati, šparglje pa dražje plačati. A se splača, ker ni dolgčas, ni vedno enako, ni tako kot povsod in sploh ni, da bi še kje bilo. Pastičo, ki je samo naš in zdaj tudi vaš!

Pobrskajte tam, kjer se vam prah najbolj nabira … Saj veste, na vrhnji polici, v stari omari ali kar na podstrešju, povsod tam, kjer odlagate vse tisto gospodinjsko šaro, ki ste jo kupili polni načrtov in receptov ali dobili za darilo brez navodil za uporabo, potem pa je niste nikoli uporabili. Zagotovo je med njo tudi posebna košara iz bambusa, ki jo azijski kuharji uporabljajo za soparjenje. Če doslej niste vedeli, kaj z njo, zdaj veste! Imen je kolikor hočete, od Kitajske do Japonske, od wontona do cmokov, receptov je polno medmrežje in dim sum ter gyozo ste si že…

Mlečni riž = spomin na otroštvo. A zakaj bi se le spominjali? Naredite iz mlečnega riža moderno sladico, ki vas – pomladi! Lep spomin na vroči, gosti, sladki mlečni riž, na debelo posut s čokolado, bo ostal v obliki večnega nadokusa, pridružila pa se mu bo nova izkušnja, z novimi okusi, v novi obliki, teksturi, barvi, temperaturi. Riž in mleko do novih spoznanj povzdigne kokos, čokolada se strdi v mehko-hrustljavo dno tortice, čez katero se preliva sadno-prijetna svežina maline in pasijonke.