Ko je vroče, pekoče najbolj ohladi. Kaj pa najbolj pogreje, ko je mrzlo? Občutek imamo, da mora biti na krožniku veliko teže, maščobe, živali … Poskusite tudi pozimi s pekočim, a zato z bolj zimsko-gostim. Enolončnica, ki v ustih vročino ustvari s pomočjo dimljene mlete paprike, gostoto pa z drobnim bulgurjem, ki je poln proteinov, mineralov, vlaknin, vitamina D, a ne kalorij. Nadomesti riž in testenine, zato je njegova ”pašta” dosti lažja in tudi bolj zdrava. Z ohrovtom, ki je tipična zimska zelenjava, sta se dobro ujela tudi z ribanim hrenom, potresenim na žlico kisle smetane na vrhu enolončnice. Le še kos…

Nostalgija! Zato, ker nadokusa jedi ne ustvarjajo le okusi, arome, teksture, temperature … Pač pa tudi čustva, spomini, misli, razpoloženje! Se še spominjate, kako radi smo imeli shrimp cocktail? Majhne kozice, s plastično konsistenco, so bile sicer brez okusa, saj je vse, kar smo okušali, prekril kečap, ki je tvoril sladko smetanovo omako. Toda bilo je tako moderno in tako lepo v pecljatih kozarcih, ki jih takrat doma še nismo imeli za polno omaro. Za predjed shrimp cocktail, za glavno jed pa ocvrti sir, obakrat z veliko smetane. Dobro se je podalo k sladkemu tramincu, kaj ne! In zato zdaj…

Proteini (v našem primeru losos in kozice; v najbolj znani pastirjevi piti pa mleto meso) so z zelenjavo (tukaj koromač in por) zaliti z ribjo juho in prekriti s škrobom (krompirjev pire), ki v pečici ustvari z dušenjem sočno notranjost in s pečenjem hrustljavo zunanjost. Edina težava te jedi je njeno ime. Ker to pravzaprav ni pita, saj nima nobenega dna iz testa. Američani pravijo temu hot dish, Angleži pie, česar Nemci sploh ne prevajajo, glede na način priprave pa je to za Francoze kar gratin. Da nimamo pravega slovenskega poimenovanja, pa so krive množične kuhinje. V menzah in njim…

Ni naš namen, da bi kopirali recepte. Še najmanj takšne, ki množično skačejo po medmrežju. Toda nekateri so res dobri in zato vredni greha … Ta je Ramseyev, preizkusili smo ga in ugotovili, da bi bilo res škoda, če bi ga gledali zgolj na YouTubu. Naj bo tudi na vaši mizi! Malo prirejen, da bo še lažje in boljše uspel. Šolsko gre za to, da lahko pečico s pridom izkoristimo tudi za kuhanje. Domači piščanec s tržnice, ki je skakal po kmečkem dvorišču, pač ni brojlerski piščanec, ki so mu nekaj dni prižigali in ugašali neonske luči. Pri slednjem je…

Praznikov je konec in tudi sarme ni več. V prihodnjih dneh bo potrebno nekaj ukreniti, sicer se bo trend na tehtnici nadaljeval. Potrebna je hrana, ki nasiti, toda ne redi. Čudežno zdravilo proti debelosti? Ne gre za to, kaj jemo, temveč kako jemo! Gre za odnos! To pa se ne dogaja v želodcu, temveč v možganih. Po (prazničnih) dnevih, ko smo se prepustili izobilju, je prišel čas, ko se moramo pri prehrani začeti posvečati podrobnostim. Toda ne na način odrekanja in omejevanja, temveč na način – uživanja. Kot v tej jedi. Na prvi pogled nič posebnega. Če se je lotiš…

Pri njih je goriška vrtnica, pri nas, v Solkanu, pa sukenski regut. A v bistvu je za vse – trofeja! Goriški siljeni radič je za dobrojedca kot rogovi kapitalca za lovca. Dosti premalo ga je za vse, ki ga obožujejo. Je najboljša zimska solata, za katero pa je najmanj receptov. Zato, ker je najboljši surov! Goriška vrtnica je pač tako lepa in krhka in nežna, da jo je škoda za močno vročino in dolgo cmarjenje. Če ni v solati, kjer ji zadoščata le najboljše olivno olje in kis iz najboljšega grozdja, ga je dovolj le na hitro popeči in mu…

Seveda, gostje morajo biti točni. Toda, se kdaj zgodi, da res pridejo vsi naenkrat in točno? Nič ni bolj mučno kot praznih rok čakati zamudnike … Zato jih je potrebno kaznovati! Začnite, torej, brez njih. Toda ne še za mizo. Takšni grižljaji, ki jih spremlja nazdravljanje z mehurčki, premostijo čakanje in zadrego, sprostijo in otoplijo ozračje, pa še kuharica (in kuhar) z njimi pozdravi svoje goste ter jim predstavi, kaj jih čaka. Če ponudimo kar nekaj, torej, da le raztrgamo celofansko vrečko, potem se gostje ne bodo veselili niti nadaljevanja. Če pa so namesto industrijskega toasta brioš iz lokalne pekarne,…

Tiramisu v Šoli okusov? Pa saj ga ponuja vsaka gostilna in doma ima vsak svoj recept. Ravno zato! Ne le zato, da imamo še mi svojega, še bolj, da se okusi razlika, med tistim, kar bi naj ”vzeli” v gostilnah. Beri: samo iz vrečke nikar! Tudi klasika ni več tisto, kar je bila. Tudi tisto, kar vsi delajo in znajo, ni enako dobro. Ker sploh ne gre za delo in znanje, temveč za sestavine. Ravno tiramisu, ker je tako preprosta in razširjena sladica, jih potrebuje še bolj. Mascarpone je sir, ne pa stepena sladka smetana. Oziroma, mascarpone je originalen italijanski…

Prazniki so za to, da bo prijetno! Zato si s povabilom družine ali prijateljev v domači jedilnici ne naredimo (preveč) stresa. Še posebej, če ob polnoči nastopi novo leto. Zato dva nasveta Šole okusov, ki se ju ne držite le za Silvestra. Prvič, naj bo preprosto. Drugič, naj ne bo (le) drago. Preprosto je takrat, če nimajo prstov vmes recepti okronanih chefov iz njihovih debelih kuharskih bukev. Naj gostje raje mlaskajo in se oblizujejo, kot pa da se bodo čudili. Ravno zato je pečenka idealna praznična in družabna jed. Dolgo smo mislili, kajne, da je le pljučna dovolj dobro za skok v…

Pa smo spet pri sestavinah. Če je postrv iz Krke in če je dimljena na Domačiji Novak, je skoraj vse že opravljeno. Le še primeren krožnik, na katerem pride do izraza hrenov mousse, ki ga lahko pripravite že dan prej, in spremljava, ki je odvisna le od domišljije. Mi smo tokrat imeli čatni rdeče pese, v sladkorni sirup vloženo limono in zeliščno olje kopra, toda prihodnjič bo lahko namesto tega le motovilec, ki ga bo začinila solatna marinada z orehovim oljem.

Vsak naredi svojo pizzo, pa naj zmaga boljša. Njegova s treviškim radičem in kozicami ni bila nič posebnega, čeprav je radič, ki ga je s česnom narezal na kocke, popražil s česnom in z njim namesto paradižnika obložil pizzo, zanimiva popestritev. A izgubi barvo in ni atraktiven. Ona pa je uporabila dimljena račja prsa, ki jih je še nadgradila s pikantnim alpskim sirom in brusnicami. V prepoznavni  pizzin nadokus se je pomešala sladkost, za dodatek pa še mesnost, čisto drugačna od paradižnik-sir-šunka kombinacije. Rezultat je bil široki nasmeh, ki je odločil zmagovalko.  

Banoffee pita je svetovna klasika. Toda ravno zaradi tega je tudi toliko slabih tort z banano in karamelo … In zato je pravi recept obsojen na uspeh! Poslikate in objavite na svojem profilu, pa boste dosegli letošnji rekord všečkov. Ta torta pa ni le pregrešno dobra, temveč nas tudi nekaj pomembnega nauči. Kako najbolj preprosto skuhati najboljšo karamelo? Le konzervo kondenziranega mleka morate najti na policah vaše najbližje trgovine. Banane pa so tako celo leto.

V Viareggiu je tako deževalo, da so bili avtomobili do sedežev v vodi. Po celi ligurski obali se je poplava z neba nadaljevala in nehalo je šele na Elbi. Končno so šli ribiči na morje, končno sva dobila cacciucco, ki je bila sploh razlog celotnega potovanja. Ni nama uspelo ugotoviti, katera ribja juha je boljša, francoski bouilabaisse ali (severno)italijanski cacciucco (v originalu doma v Livornu). Spet je lilo kot iz škafa, ko je Vivi odločila zmagovalca. Cacciucco, toda njen! Recepti so za to, da jih spreminjamo. Le vedeti moramo, kako, zakaj in kaj!

Naveličali smo se že vedno istih panakot, s preveč želatine in premalo iskrenosti. Vsaka gostilna se hvali s panakoto, a katera res uporablja smetano? V smeti z vrečkami! Zato je tudi tako klasično sladico potrebno malo popestriti. Tudi na tem področju je v gostilnah in revijah veliko poskusov, ki pa se večinoma ustavijo že po nekaj (pojedenih) žlicah. Ker glavna sploh ni panakota (panna cotta), temveč tisto, kar je zraven. In ker je zraven, je spremenjena tudi panakota … Zato je lešnikova, ker je takšen tudi krokant, ki ji daje novo dimenzijo, in zato je zraven volčje jabolko (physalis), ki ji daje novo…

Ko je najlepši, je najcenejši ali pa ga je poln domači vrt. Kam, torej, s peteršiljem? Za zamrzovalnik ga je škoda toliko, čeprav bo tudi takšen prišel pozimi prav na goveji juhi. A še boljši je v pestu, z orehi in posebnostjo, oljem oljne ogrščice, ki mu podari svojstveno aromo, tako kot česen prepoznaven okus. Prihodnjič ga boste naredili še enkrat toliko, saj je res uporaben, kot spodnji nadev, namesto paradižnikove omake, za pizzo, na testeninah, ki potrebujejo le še žlico parmezana, na pečenem krompirju, ki tako zmore tudi brez mesa, ali pa na opečenih kruhkih, z baziliko in petimi minutami v vroči pečici,…