Je podobno legendarnemu sadnemu mineštronu Tomaža Kavčiča z Zemona. V njegovem je sedem vrst sadja, ki s točno enakim razmerjem in kombiniranjem ustvarjajo značilen nadokus sočne sladice. Naš mineštrone je podoben, a ni enak. Njegova posebnost je v (kuhani) medeno-zeliščni omaki, ki s poprom gosto in osvežilno sadno juho spreminja v dogodivščino okusov. Sadje je zrezano prav tako skrbno in miniaturno, le da je njegova sestava prepuščena sezoni oziroma nakupu. Tudi pri izbiri sorbeta nismo izbirčni. Mi ga kupimo kar na vogalu, kjer pa je vedno potrebno malo počakati, saj je – vrsta.

Vse pripravimo vnaprej, tik pred zdajci le zložimo skupaj. Uspeh je zagotovljen, saj ima vse značilnosti klasične francoske pite, ki ima hrustljavo dno in sočen, kremni ter sadni nadev. Za Šolo okusov pa takšen tarte ni pomemben le zaradi svoje lepote in dobrote, temveč tudi zaradi – šole. Z eno sladico se naučite za tri … Prihodnjič boste dno spremenili v keks, ki ga bo potrebno le namočiti v tekočo čokolado, limonovo kremo, s katero bo potrebno obložiti še kakšno drugačno pito, in meringo, ki bo prišla vedno prav, ko biskvit potrebuje le rumenjake, za drugi dan pa ostane toliko…

Juha, toda mrzla. Gazpacho, toda za sladico. Sadje namesto zelenjave. Čiliji, ki sladko pečejo. Kruh za desert. Namesto sorbeta, namesto predsladice in namesto digestiva. Sladko, kislo in pekoče hkrati. Sladko in osvežilno, toda globoko, gosto, polno. Tako enostavno in hitro za pripravo, pa tako kompleksno za čutila. Kaj vse ti ob tej hladni juhi ne pade na pamet, po dolgi večerji, ki se tako lahko, osvežilno in sladko konča! Vse, kar ste doslej vedeli o sladicah, se tukaj poruši … To je anti-sladica, zaradi katere boste pozabili na prave sladkarije!

Ko je ruska balerina Ana Pavlova obiskala Avstralijo, so se tam spodaj tako navdušili nad njeno umetnostjo, da so ji po smrti namenili sladico, ki je do danes po vsem svetu doživela nešteto predelav, nadgradenj in bolj ali manj uspešnega kopiranja. Toda pečeni/sušeni beljaki ne manjkajo nikjer! Tudi naša pavlova ima vse, kar je to torto naredilo za tako slavno – kombinacijo puhastega snega, ki najprej zahrusta, potem pa se hitro stopi, kreme, ki je njegovo nasprotje, gosta, polna, mehka, dišeča, in sadja, ki je vselej sezonsko. Le da ni torta. So poljubčki!

Nič ni lažjega kot se sprehoditi do prvega sladoledarja, saj je takoj na prvem vogalu, zato se do doma ne bo nič stopilo. In je sladica z rabarbaro in jagodami že gotova. Toda nič ni boljšega, kot začeti že dan prej in narediti zmrzlino, ki se je ne da kupiti pri nobenem sladoledarju. Odločite se.

Ko je prava, je panna cotta, ker je iz kuhane smetane. Ko je naša, pa je panakota … Kokosovo mleko lahko uspešno nadomesti smetano, tudi v panakoti, ki je zato dosti lažja, zato računajte, da bo vsak pojedel vsaj dve. Še bolj zato, ker je kokosova panakota najboljša z rabarbaro, ki pa ima kratko sezono, zato, ko je, jo je potrebno – dvojno. Danes bo s panakoto, jutri pa še s sladoledom. Z dvema kepicama, seveda.

Včasih je bila glavna in zato povsod prisotna panakota. Potem jo je premagal tiramisu. Zdaj pa je na vseh jedilnih listih fondant. Razlika je le tam, kjer sredica uspe ostati tekoča. Ker povsod drugje ni! Se že niste naveličali čokoladnih narastkov, ki nikamor ne narastejo? Kaj pa stari in dobri, toplo-hladni, svetlo-temno-čokoladni zamorček v srajčki?! Dosti lažje uspe, vedno je (zunaj) tekoč, vedno naraste, pa še neprimerno lažji je! Ker smo mu dodali še tako osvežilno in prijetno družbo kumkvatov, pa sploh nima konkurence. Vse gostilne vam ga bodo zavidale. P.s. Še boljši bo, če boste kumkvate obrali z lastnega…

Chefi imajo ”patisjeje” (slaščičarje) in ti zato morajo ustvarjati sladice, ki jih je potrebno pripravljati, mešati, mesiti, peči, zlagati, oblikovati, dekorirati več dni. Doma pa so najboljše tiste (nedeljske) sladice, ki so gotove že včeraj, tako da jih je potrebno le vzeti iz hladilnika in obliti. Kot limonov jajčni puding, ki je tako rumen, da zaslepi sonce, tako osvežujoč, da ima lahko kosilo veliko hodov, in tako eleganten, kot da je od pstisjeja. Jagode ob pasijonki niso le zaradi barve.

Mlečni riž = spomin na otroštvo. A zakaj bi se le spominjali? Naredite iz mlečnega riža moderno sladico, ki vas – pomladi! Lep spomin na vroči, gosti, sladki mlečni riž, na debelo posut s čokolado, bo ostal v obliki večnega nadokusa, pridružila pa se mu bo nova izkušnja, z novimi okusi, v novi obliki, teksturi, barvi, temperaturi. Riž in mleko do novih spoznanj povzdigne kokos, čokolada se strdi v mehko-hrustljavo dno tortice, čez katero se preliva sadno-prijetna svežina maline in pasijonke.

Čeprav je mousse, torej je penast, rahel in ves mehek, mousse au chocolat ni ravno primer lahke sladice. Preveč sladke smetane je v njem in potem v pomanjkanju domišljije še na njem. Da ne omenjamo takšnih prekrškarjev, ki si pomagajo celo z želatino. Ne, to ni za Vas! Je pa, ko priskoči na pomoč olivno olje. Seveda, najboljše, zelo sveže, malo manj pikantno in grenko kot za meso, zato pa še bolj dišeče in sadno. Olivno olje in čokolada se imata rada, oba pa ljubi vaniljev kaki, v citrusni omaki z rožmarinom. Zdaj pa (je) lahko!

Nekje je flan, nekje creme caramel, nekje puding, skupno jim je kuhanje v vodni kopeli (v pečici), zato v to kategorijo sodi tudi bonet, ki je tradicionalna zimska sladica v italijanskem Piemontu, čeprav je tja prišla iz Francije. Obvezne sestavine so zdrobljeni amaretti keksi, kakav in rum, vse drugo pa je stvar navdiha. V Šoli okusov smo dodali bonetu okroglo obliko (namesto klasično pravokotne), okus po kavi, ki se ujema s karamelnim, in osvežilno spremljavo citrusov.

Če smo lososa za kosilo – tukaj – kupili v trgovini, pa tam nismo kupili še pudinga. To bi bilo prelahko. S preveč sladkorja. In s še več dodatki za teksturo, konsistenco, obliko, gladkost, všečnost … Z E-ji, skratka. Ta puding pa je rahel kot mousse in gladek kot puding, pa še hrusta (z vrha) in popacka (s čokolado). Bi kdo kavo? Ni potrebno, je že v njem. Naredite ga dovolj, da bo jutri še boljši!

Restavracijske sladice morajo biti oblikovalske, filigranske, slikarske, lepe. Zato imajo veliki chefi svoje slaščičarje, ki ustvarjajo sladke umetnine. Domače sladice, še posebej za praznik, obletnico, slavje, skratka gostijo, pa morajo biti praktične. Da jih zajamemo, nabašemo ali narežemo, za čim več oseb. Zato so rojstnodnevne svečke na torti in zato je tiramisu v največji skledi. Kavna rezina pa ni eno ne drugo, temveč oboje! Najboljše od torte, ker je iz biskvita, keksov, slaščičarne, plasti, najboljše od tiramisuja, ker je v največjem pekaču in najbolj sočna ter mehka, toda hkrati tudi krokantno hrustajoča. Še en kandidat, skratka, za vašo najljubšo sladico…

Priprave na zasneženo zimo. Na smučarsko sezono. Na spust z visokih planin. Zato smo izbrali kar najvišjo med evropskimi gorami. Tudi z nje se da smučati, na italijansko stran je bolj strmo, na francosko pa daljše in lepše. Obe strani, torej, zahtevata veliko moči in energije. Zato se je potrebno dobro podpreti. Zato je tudi v Šoli okusov enkrat recept, ki ne varčuje s kalorijami. Krhko testo za dno, čokolada, da ga učvrsti za nadev, ki je iz kostanjeve kreme. Čez vse to pa čim več ”snega”, da bo smuka čim daljša in bolj strma. Ker bo zato med spustom…

Panna cotta se je tudi pri nas že tako udomačila, da je postala panakota. A ta ”domačnost” ima tudi slabo stran. Da je domača na prodajnih policah! Kar pomeni, da je v naših gostilnah že težko dobiti pravo panakoto, ki ni – iz vrečke. Zato smo v Šoli okusov, kjer sicer nismo naklonjeni ”navadnim” receptom, skuhali smetano na tradicionalen in pravi italijanski način, saj tak klasičen recept pride vedno prav. Ker pa, seveda, ne moremo iz svoje kože, smo panakoti dodali limonasti vonj in okus, s pomočjo citronske (verbene), ki je je polna zeliščna greda na vrtu. A da ne…