Pravijo, da čim manj je sestavin, tem boljše je. In da so že tri dovolj. A potemtakem je še boljše, če sta le dve! Torej, le jurčki in kozice, pa niti zmešati jih ni potrebno. Toda le takrat, ko so jurčki tako sveži, da diši celo stanovanje in da v ponev pridejo le tisti, ki jih ne pojemo kar surove. A le zato, ker pri surovih jurčkih ni dobro pretiravati, če želimo mirno spati. In le, če ste kozice – v tem primeru čim manjše, tem boljše – poleti kupili neposredno od ribiča in jih nato tudi takoj zamrznili. Šele…

Ko je paradižnik zrel, je v vsaki njegovi jedi beseda concassée. A kaj pomeni? Če pa je enkrat zrezan na debelo, drugič je omaka gosta kot mezga, tretjič je pa vse vodeno … Površni kuharji mislijo, da je dovolj, če uporabijo francosko besedo, pa je njihova kuhinja že visoka. Ne bo šlo! Zato domači chefi skuhamo paradižnikovo rižoto, da se naučimo, kako se naredi pravi concassée, iz svežih paradižnikov, blanširanih, olupljenih in skrbno ter drobno zrezanih.

Najboljša je, seveda, kar takoj, torej še na ribičevem čolnu. Toda to hkrati pomeni, da za dobro juho ni potrebno ob zori vstati in do večera nalagati na ogenj. Zato je to ribja juha na hitro in zato sploh ni potrebno pretirane izbirčnosti pri izboru rib. Pustite Francozom bouillabaisse in Dalmatincem brodet, sami pa odprite kar zamrzovalnik. Nekaj lepih kosov polenovke je vselej v njem, zraven pa tudi nekaj repkov velikih garnel. Posebnost juhi doda pekoča dimljena paprika; ker je je res za majhen ščep in ker zato ravno prav peče.

Kitajci bi rekli Lo Mein, praženi rezanci, torej, zelo preprosta, zelo osnovna jed, največkrat le z zelenjava, sicer pa so dodatki, tudi mesni, prepuščeni prosti kuharjevi presoji in izbiri. To pa je tudi nam dalo možnost, da smo kitajske rezance naredili malo po svoje, na način Šole okusov, saj je bila konočasta in majhna glava mladega zelja tako mikavna, z njo pa se ve se vedno odlično razumejo kozice. Ko se mudi, ko naj bo le preprosto, vendar ste se italijanskih pašt že naveličali, bo takšen Lo Mein vesel hitrega kosila ali pozne večerje. V prvem primeru je zraven le…

Casareccie so tiste testenine, ki so očitno nastale brez načrta. Kot po naključju. Najbrž se je njihovemu tvorcu mudilo. Pa jim je pustil, da so se kar same zvile. Vsaka malo drugače, a vse na enak način. Tako, da lahko popijejo – čim več omake! Zato je tudi omaka takšna. Kot da bi se kuharju mudilo. Kot da ne bi imel recepta. Kot da je omaki pustil, da se je sama naredila … V resnici pa je omaka kot testenine zelo premišljena. Prve, da pivnajo, druga, da je čim bolj naravna. Ne le Šola okusov, temveč tudi šola sotiranja, hitrega…

Beurre blanc je klasična francoska topla omaka, belo maslo, torej, iz redukcije šalotke in kisa ter ”zmontiranega” hladnega masla. Če namesto kisa uporabimo vino, lahko vanjo zamešamo še nastrgano limonovo lupinico, da nastane limonov beurre blanc. In prav takšno bogato masleno omako imajo tako radi blanc-beluši! V enem receptu se tako v Šoli okusov pridobimo dvojno kuharsko znanje. Beurre blanc bomo še marsikje ponovili, pa še beluše bomo poslej znali pravilno kuhati. Ne v veliko, temveč v malo tekočine! Ker pa so dobre stvari vedno (vsaj) tri, je zraven še krompirjev gratin z zelišči.

Pobrskajte tam, kjer se vam prah najbolj nabira … Saj veste, na vrhnji polici, v stari omari ali kar na podstrešju, povsod tam, kjer odlagate vse tisto gospodinjsko šaro, ki ste jo kupili polni načrtov in receptov ali dobili za darilo brez navodil za uporabo, potem pa je niste nikoli uporabili. Zagotovo je med njo tudi posebna košara iz bambusa, ki jo azijski kuharji uporabljajo za soparjenje. Če doslej niste vedeli, kaj z njo, zdaj veste! Imen je kolikor hočete, od Kitajske do Japonske, od wontona do cmokov, receptov je polno medmrežje in dim sum ter gyozo ste si že…

Celotno kosilo v enem loncu. To je ideal od ponedeljka do petka. Še boljše, če je ponev. Pečenje je še hitrejše od kuhanja. Le ena težava je. Da si prehitro spet lačen. Ne gre za količino, temveč gre za vsebino, oziroma globino. Takšne hitre ”enoprostorske” zadeve so hitro le enoplastne, enodimenzionalne in enolične. Če se hočemo dobro najesti, niso dovolj le kalorije, temveč so še kako potrebni okusi, pravzaprav nadokus. Ta pa se zgodi le v globini, z več plastmi, ko so jedi kompleksne. Dobra vest pri tem je, da za to niso potrebne (vedno) zapletene kuharske tehnike, drage sestavine…

Cmoki so vedno hrana, ki udobno zaziba. Če so cmočki, še toliko bolj. Lahko so brezmesni, toda še boljše, če niso. Najboljše pa, če so mesni in morski hkrati! Piščanec se odlično razume s kozicami, ki cmočke naredijo še bolj sočne, mehke in lahke. Če so cmoki brez omake, so polpeti ali pa kar burgerji. Ti pa so spet pečeni, prevečkrat izsušeni in potemtakem dolgočasni. Zato jih dajte v omako! Šele potem postane zanimivo. Ker potem, s kokosovim mlekom, ingverjem, čiliji, se udobno zibanje kar ne neha.

Mehiška večerja z azijskimi okusi za slovenske dobrojedce! Če ste dovolj močni in težki – testo sploščite do tanke palačinke s pomočjo dveh lesenih desk, obloženih s peki papirjem -, lahko tortilje naredite sami, sicer pa jih bo lažje kar kupiti in pogreti. Glavna je tako obloga, ki iz njih ustvari takose. Da Mehičani ne bodo preveč jezni, smo naredili avokadovo omako, vendar s česnom in brez čebule (ne guacamole, temveč aguacate, kar pa itak pomeni avokado) ter vsako drugo tortiljo obložili s fižolom, z izdatnim brizgom limete. Toda to je bil le izgovor za drugo polovico tortilj, ki so…

Zato pa se takšnim predjedem reče antipasti! Ker glavna jed (bleki z račkinim ragujem) vzame več časa. Ko se v težkem loncu na štedilniku praži, duši in kuhlja, se je za lažje čakanje potrebno znajti. Zamrznjene kozice so hitro odtajane, avokado je še hitreje pretlačen in focaccia je ostala še od predvčerajšnjim. Le nikar ne pozabite na sveži pehtran, ki je tisti, ki odloči. Lahko je le nekaj za v usta, da slaba volja zaradi lakote ni prehuda. Lahko pa je le kos kruha, debelo-kremno-zeleno premazan in morsko obložen, pa je volja namesto slaba – vesela!

Morje in gozd, nasprotje, ki se privlači, jurčki in velike kozice (ali celo škampi), čez takšno kombinacijo je ni, tudi zato, ker je potrebno tako malo, le vroča ponev in le kratek čas. A ne brez Šole okusov, ki uči: le morje in gozd nista dovolj, nekaj ju mora povezati. Zato je vskočil še zelenjavni vrt … V tem receptu so najboljše sestavine, toda iz morja in gozda odličnost potegne – korenje! Da pa korenčkov pire ne bo le baby kaša, smo mu dodali pikantnost, najprej z ingverjem in na koncu še s pehtranom. Nastala je predjed, zaradi katere bo…

Poletna pašta, ki le potrjuje, kar vsi, kajne, že dolgo vemo. Da je tekmovanje odprto in da zmagovalec še dolgo ne bo znan … Vsak novi recept za testenine je – enostavno – še boljši! Ta je tako mesen, čeprav je brez mesa. Ta omaka je tako gosta, čeprav je zgoščena le z bučkami. Ta pašta je tako poletna, čeprav se je ne boste naveličali vse leto. A biti morajo bigoli! Ne špageti. Bigoli so bolj rustikalni, kmečki, domači, naravni. Pa četudi so kupljeni … Ugriz je konkretnejši in debelina je pomembna. Tako kot je pomembno, da so bučke zrezane…

Juha se prileže tudi poleti, a le, če je hladna. Zato je najboljša poletna juha gazpacho, a le, če ni vedno enak. Zakaj bi moral biti vedno rdeč? Če pa so paradižniki in paprike različnih in tako pisanih barv, da je gazpacho, ki ohladi tako, da speče, lahko zelen, oranžen, rožnat in, še najbolj primerno za spopad s poletno vročino, tudi živo rumen. Naredite ga že zjutraj, pijte ga za kosilo in jejte za večerjo. Z rakci, ki jih opecite z dimljeno papriko, mu dajte globino, z rezanci, ki jih naredite iz kumaričnih olupkov, pa hrustljavost. Slednje je pomembno tudi…

Poleti že tako vse diši in ima okus, ki ostaja v spominu. Poletje je, skratka, nadokusno, zato potrebuje prav takšno jed. Jed, ki sešteva okuse, arome, teksture, dokler v ustih ne ostane tisto, kar v možganih traja do prihodnjič. Dokler ne ponovimo. Vedno znova. Vsako poletje in večkrat. Zato je takšna fregola sarda poletna. Zato je v njej toliko okusov, da vsak sam nima možnosti, vsi skupaj pač. Zato je to pašta, ki je sicer bolj rižota, a je vseeno bolj podobna ričoti, toda na koncu to sploh ni pomembno, kajti paradižnik ima okus po česnu in umamiju, grah skrbi…