Fink & Situla

Nekoč Ribja, zdaj Finkova

Včasih je bila Ribja. V njej so se Novomeščani zaljubljali, skregali, pobotali, poročali, veselili, žalostili, jedli in pili, morsko, sladko, naše, tuje, malo, preveč, dobro in kdaj tudi ne. Zato je bilo na jedilniku vse, predvsem pa vse tisto, kar so takrat prav tukaj prvič jedli in nato ravno zato tukaj vedno ponavljali. Ribja je bila zakon.

In kaj je zdaj? Zdaj je za okoliške dnevna malica, za zaposlene delovno kosilo, za poslovne štirihodna degustacija, za mesne težka izbira, goveji file, telečji hrbet ali črna mangulica, in za družine še pohanček, s hišnimi omakami, hišni burger z čebulno marmelado ali mali ali veliki ocvrti kalamari. V čem pa je razlika?

V tem, da je pod krožnikom kulinarični koledar, na njem pa se lokalna sedanjost druži z ribjo tradicijo; da so zanj po narezku slanine, špehovke in gospodarjeve salame pražena telečja jetrca, toda s pehtranovim žganjem, zanjo pa po polnjenih bučnih cvetovih s kmetovo skuto in sosedovimi orehi na brezmesnem in dietnem porcelanu le še polenta, toda zato s cvetačo, jurčki, lisičkami in tartufi; da okusiš, kardamom v biskvitu in pehtran v kremi, pekoči solatni čop na krškopoljskem odojku in jutranji nakup v sezonski juhi; da je losos pečen tako, da se še sveti, ne pa že bledi, in zraven je pire, toda z vaniljo. 

Včasih je bila Ribja, toda zdaj je Fink&Situla, ki v Novem mestu nadaljuje tradicijo. Vendar na Finkov način! Čas je, da se (spet) zaljubite.