Gostilna Grabar

Od Ernesta do Alenke

Čeprav je prvi vtis takšen, da si tukaj (nekoč: Pri Ernestu) že bil, niso le barve bolj tople in ni le cvetje povsod, saj bi si takšen pozdrav iz kuhinje želel na lastni gostiji in takšno ocvrto lokalno idejo v vsaki domači gostilni. Zato se ni le tukaj veliko spremenilo, temveč se je tudi na Ptuju zaradi Grabarja kulinarično premaknilo. Ne nazadnje je v Rabelčji vasi, zato se do njega pride navzgor, po poti in pri kulinariki!

Ko tradicionalna gostilna preplete ustvarjalnost in pristne okuse, ene skrbni pogrinjki, ki so vedno v pričakovanju, in dolgi meni, ki se časovno deli, prestrašijo, druge pa vedno sveži vrtni cvetovi v vazi, velik šopek na točilnem pultu in gregorijansko ležeči kozarci v finem pogrinjku ne prepričajo. Da Grabar vseeno zmore ne le zadovoljiti, temveč celo navdušiti (za 2 srčka) oboje, je zasluga dvojine: prve prepriča z jedmi a la Sulec, potočni rak, polenta in črna trobenta, druge pa s Piščancem a la po naše, ki je sočen, ne le hrustljav, in ima s terino, moussom, julienom, marinado in gredo hode, ne le kose.

Točno, Grabarju se pozna, da ima v dvojini, kar mnogi nimajo v ednini, chefinjo in chefa! Zato je lahko še vedno ptujska gostilna, v katero pridejo radi opoldne lačni gostje na dobro, poslovni pa na najboljše ptujsko kosilo, hkrati pa je (po 16. uri) tudi vedno bolj dobrojedska postojanka z ambicioznim menijem in prepoznavno chefinjo (ter chefom).