Gostilna pri Kmetec

Srnina krača nasproti gradu

Spodaj, globoko, toda s takšnim pogledom, da jo objemaš, Savinja enako počne s starim Celjem, nad katerim, nasproti Starega gradu, kot orlovo gnezdo na visoki skali bedi kamnita hiša s tlačanom pred vrati. Kmetec, ki je še višji od svojega starega soseda, ima vsekakor zanimivo lokacijo. Na ostrem ovinku in navpični skali je bila res tlaka zložiti toliko kamenja, da je zunaj obzidje bolj strmo od domovanja celjskih grofov. Tukaj je gostilna, ki se ne otepa več zavojevalcev, temveč se je začela boriti za dobrojedce. Saj Celjani so doslej že zaradi Francla vedeli, da morajo na dobre jedi v Zagrad, le da se morajo zdaj za to še povzpeti. Ne dobijo, torej, zaman pri Kmetcu celo planinskega žiga.

Oče je zložil vse te grobe skale, sin pa zdaj v kuhinji zlaga fine jedi. Pri Kmetec je bila včasih le ”klasika”, odkar pa je bil mladi chef v uku pri najboljših slovenskih kuharskih mojstrih, to niso več ”tlačanske”, temveč ”gosposke” jedi. A to tako, da je ambient kot v planinski koči, chefova dobrodošlica pa ima več hodov in goveja juha ima še vedno zlata očesa, zato pa je v česnovi ocvrt kanelon polnjen z žabjimi kraki. Pri Kmetec je domača gostilna, ker nakupuje na okoliških kmetijah, sama pa mesi, gnete, polni in peče, zato je v hišnem raviolu cel gozd. Še vedno se je po cesti do celjskega gradu najboljše odpeljati zaradi divjačine, le da je zdaj (to) srnina krača, oziroma, za jedce je plošča, za dobrojedce pa chefov meni.

Za takšno kosilo je vredno obiskati še grad in za takšno ceno degustacijskega menija je pozdrav iz kuhinje na ”planinski koči” za zgled mestnim in ”velikim”, dimljena postrv za sliko v okvirju, česnova juha za vstop v chefovski svet, hišni raviol že za dva srčka ter srnina krača za planinski žig.