Gostilna Šempeter

Kjer se kopuni cedijo po bradi

Gospodar Kunst iz Svetega Petra je tisti Srečko, ki je iz pozabe obudil kopune, ki tanjše kikirikajo, zato pa bolj sočno teknejo. Potrebno je bilo najti babico, ki je še znala zarezati med četrtim in šestim rebrom, da zdaj petelinček že pri šestih tednih neha misliti na kure in potem le še zoba in zoba, tako pridno, da se celemu omizju cedi po bradi. Če kaj ostane, pa je za tlačenko, s korenjem v žolici in jajcem v motovilcu ter z dovolj bučnega olja, za katerega gospodar prisega, da ga v Sloveniji ni boljšega; ali za štuc kranjske, toda iz kopunovega mesa, ali za kopunovo juho, seveda s kozjanskimi krapi. Pa se v Šempetru predstava izbranih okusov Kozjanskega s tem šele začne.

Violina, saks in stari radio na steni, dolgi spomini v starih okvirjih, visoki zeleni nasloni in še višji beli pogrinjki, so znak urejene gostilne, v kateri so potočni raki v pirini kaši, ajdovi krapi pa ob kozjanskem volu.