Zeleni gaj

Le dobra hrana

Včasih se je v vsaki gostilni kuhalo kot doma, zato se je tja hodilo zaradi družbe in zabave, navade in razvade. Danes, ko se doma več ne kuha, in se zato tudi v gostilnah ne kuha kot doma, temveč za domov, pa bi vsi radi šli v gostilno – le nekaj dobrega pojest.

Včasih so bile vse gostilne v zelenem gaju in pogrnjene s karirastimi prti, v njih se je sedelo na zmiganih stolih, kuhalo na štedilniku na drva in točilo izza kredence, pa mama je bila v kuhinji in sin med gosti. Skratka, včasih so bile vse gostilne kot je danes Zeleni gaj. Toda, če bi zato rekli, da je Zeleni gaj stara (orto) gostilna, bi ga podcenjevali. Pravzaprav je bolj nova kot vse tiste, ki ne kuhajo več tako kot doma!

Kdo pa še kuha domače in kje se lahko le dobro je? Moderni časi imajo sicer vrhunske chefe, a zato toliko več njihovih slabih sledilcev. Boljše chefe imamo, bolj si želimo pristnosti, iskrenosti, domačnosti in preprostosti, a ne babic, temveč njihovih vnukov.

Zato je Zeleni gaj v svoji preprostosti pravzaprav vrhunski, saj ni gostilna, kot so bile včasih vse, temveč je gostilna, kot jih je danes premalo. Čeprav je mama še vedno glavna pri kruhu, picekih, nasvetih, peteršilju …, sin ne ponavlja, temveč ustvarja. Vse tisto staro in babičino – kaj naredi dobro juho, kje se pase sosedova krava, kako se napolni paprika in kako se narežejo jetrca, koliko časa se pujsu kuhajo uhlji, koliko časa pa pečejo rebra, zakaj je za cvrtje mast in zakaj za solato ni le olje, pa kako se jedilni list vsako jutro na novo napiše in postavi pred vrata, – se je namreč že zdavnaj izgubilo, tako da je vse tisto, kar kuha, peče, dimi, zori in vlaga sin, spet novo! Na Goričko se gre v Zeleni gaj le dobro (na)jest.