Gostilna Slovenija
Privošnik ima sredi Šempetra veliko parkirišče, senčni terasi, pivski vrt, dnevno sobo za domačine okrog šanka in jedilnici za lačne in žejne furmane od blizu in daleč. V domačnem ambientu je veliko spominov in spominkov, toda tudi veliko podrobnosti, ki starega Privošnika ohranjajo v dobri in urejeni kondiciji. Zato je nad vrati zvon – Gostilna Slovenija.
Pivo
Privošnik je pivska gostilna, ker je njegovo pivo vedno in naravno mrzlo – hladi se v domači hladilnici, ohlajeni na sedem stopinj – in ker ima v Privošniku pivo – jedilni list.
Pogrinjek
V Privošniku si gostje za ‘pogrinjek’ naročijo vrček piva, na karirastem prtu in pivskem podstavku obeh Francijev! To je Privošnikov tradicionalni pozdrav, zaradi katerega si zadovoljno poližeš peno z dolgih in zavitih brk.
Hišni Savinjski želodec
Še vedno enaka (ista?) deska in na njej še vedno enako domače dišeč Savinjski želodec! Še tista vejica peteršilja, ki edina sme na staro desko, je nostalgična. V majhni porciji je deset rezin, kar pomeni, da je dovolj za dva in za začetek. Ker želodec na mizo dovolj hitro pridiši, je v ‘pozdravnem’ vrčku še dovolj sladkega ječmena in grenkega hmelja, da nič ne tekne bolj od lokalnega želodca. Še posebej, ker je zraven, saj je ni bilo v pozdravu, tudi hišna pašteta.
Ob narezku si ‘povsod’ želimo še kaj kislega in zelenjavnega. Ne pa pri Privošniku … On namreč hoče, da se posvetiš le hišnemu, torej posebnemu, želodcu. Lahko tudi – za domov.
Domača jetrna pašteta
Jetrna pašteta, beli luk in grahovi kalčki. Drugi imajo na kepice le sladoled, Privošnik pa le svojo pašteto. Če se ti pri želodcu še zdi, da ga zna Privošnik pač le lepo narezati, je že kepica paštete dovolj in ti je jasno, da gre za premišljen sistem. Ta čebula je vedno enako tanko narezana in vedno enako sladka, ta pašteta pa je vedno enaka, torej ne izrazito jetrna, a dovolj, da je prepoznavna, ne všečno gladka, a ravno prav, da je rustikalno-domača, in ne pretirano začinjena, ker jo moraš mazati na polno-kvašeni kruh s polnim okusom ocvrte čebule. Vse je tako, da ti je že ob eni kepici žal, ker si si naročil malo pivo.
Savinjski žlinkrofi
Žlinkrofi z nadevom prekajene svinjine, z dodatkom govedine, kot razloži mladi gospodar, ki pa ne ve, ali je zraven za vezavo, ker so v nadevu tudi drobtine, še kakšno jajce. Logično, saj so Privošnikovi žlinkrofi samoumevni. Da zaradi njih zaviješ z avtoceste, si jih naročiš in nato brez govorjenja poješ. Tako kot Privošnikova Francija jedi postavljata nemo predte, tudi sam odpiraš usta le, da se naješ. Ti žlinkrofi so klasični primer, da gremo v domače gostilne (lačni) jest, ne pa (radovedni) okušat. Ker to je le dobro! Toda, prosim, nikar, da bi bilo še boljše … Čeprav si želiš na dnu še malo več vode (od ‘mastnega’ kuhanja), in zgoraj malo več klorofila od na vsakem krožniku prisotnih kalčkov; četudi se ti zdi, da je v kakšnem žlinkrofu nadev pretrd, v kakšnem pa ga je preveč; in kljub temu, da bi žlinkrofi lahko imeli bolj drobne ocvirke, kot si jih pojedel že pri fižolu, ti bodo ti žlinkrofi vedno zadišali, ko se ti bo mudilo po avtocesti mimo Rimske ceste!
Široki rezanci s pečenkino omako
Široki rezanci s praženimi drobtinami, v ‘džezvi’ pa dovolj pečenkine omake. Pravzaprav jed ne more biti bolj preprosta, a ravno zato tudi ne – boljša. Ob takšnih preprosto dobrih rezancih in teh jedeh slovenske ‘revne’ kuhinje smo gor zrasli, nato pa zaradi generičnega kopiranja pašt in pod ”barilskim” patronatom svoje poreklo zanemarili. Zato hvala Privošniku, ker še vedno rezance skuha malo bolj kot na zob, čeznje potrese le dovolj drobtin, in jim za popotnico natoči le še dovolj pečenkine ‘juhe’. Če je druge sram kuhati tako preproste jedi, in zaradi tega ‘rišejo po krožnikih’, kot jim očita ata Franci, je to zgolj zato, ker tem rezancem pač ne znajo vsak dan speči dovolj dobre svinjske pečenke.
Furmanski zrezek
Dunajsko ocvrt furmanski zrezek s hrenom, gorčico in praženim krompirjem. V originalu je meso svinjsko, lahko pa dobiš tudi puranje. Privošnikov dunajc, pa ne le to, temveč tudi Privošnikov švicarski, milanski in ljubljanski … Vse to, predvsem pa enostavno in jedrnato: šempetrc! Privošnikova alternativa vsem tistim, ki ne jejo – če je sploh kdo takšen – piške, nikogar in nič ne kopira. Zrezek, ki je že ‘stoletje’ enak …, ker ima ‘isti’ krhelj limone, enako vejico peteršilja, isto znamko majoneze in enako, z vidnimi sledovi čebule, praženo-tenstan krompir, ima namreč enako napihnjeno cvrtje, kot se za najboljši ‘šnicl’ spodobi, toda čisto različen okus, saj je le-ta prepoznavno-nežno hrenasto-zbadljiv in gorčično-začinjen. Seveda, zaradi tega se ti lahko zdi, da ni nič posebnega; a ravno v tem je njegova preprosta drugačnost.
Svinjska pečenka
Svinjska pečenka z domačimi krompirjevimi svaljki. Danes je telečje obare sicer že zmanjkalo, toda ob svinjski pečenki je še telečja, golaž je srnin, govedina iz juhe pa je ‘z jajčko’. To je potrebno poudariti, saj ob naših avtocestah in njihovih franšiznih postajališčih trpimo že hudo pomanjkanje takšnih pravih furmanskih gostiln, v katerih se ustavljamo zaradi njihovih ‘pripravljenih jedi’. A tako malo jih je ravno zato, ker se te jedi ne kuhajo ‘franšizno’, temveč še vedno skrbno, sveže in počasi kot nekoč. Torej zavijte z avtoceste zaradi te sočne pečenke, ki ima s tako dobro juho zalito omako, da se v njej valjajo krompirjevi svaljki, ki se jih drugim ne ljubi več svaljkati, tukaj pa to počno še vedno z rokami in s tradicijo, zato so tako nepravilnih oblik in tako debelo povaljani v (spet, pa kaj) drobtinah, da si bomo naslednjič, morda, pri Privošniku naročili le svaljke, zraven pa le dovolj – sladkorja. Zato pa so furmanske gostilne – da se jih veselimo!
Stročji fižol z ocvirki
Stročji fižol z ocvirki, serviran v emajlu, ki ga tudi sicer Privošnik uspešno uporablja (ocvrta piška v pekaču in goveja juha v loncu) za potrjevanje svoje domačne furmanske tradicionalnosti. Vesel si hrustljavih, sveže opraženih in obilno zajetih ocvirkov. Ko ima stročji fižol sezono, si mu hvaležen, ker je v dodatni ponudbi. In ker mladi gospodar na mizo prinese še boljše bučno olje, si iz dodatka lahko ustvariš z nekaj popra ‘glavno’ jed.
Tris domačih
Cmok, štrukelj, štrudelj. Brez tega ne smeš iz Privošnika! Pa čeprav te hišne palačinke z orehi in smetano in/ali čoko-pivo tortica še tako mikajo. Jih boš pač prihodnjič, saj se boš v Privošnika še vrnil, tudi zaradi trisa domačih! Cmok, slivov, z dodatkom brusnične marmelade, je kot doma, če se še spomniš, kako je bilo včasih; ajdov štrukelj z orehi je še boljši, saj takšnega niti včasih doma ni bilo, zdaj pa je tako dober kot v Privošniku, morda, le še v eni slovenski gostilni; in jabolčni štrudelj, ki seveda ne more biti vedno direktno iz pečice, jima tudi ne dela sramote, saj je ‘iz Privošnikovega sadovnjaka’
