Domačija
Vsak osupne, kot hortenzije ob plotu, ko parkira med kajaki in kanuji ter čez trato obide majhno hiško, od Janka, Metke ali obeh,
Reka Krka
stopi na leseno teraso ter izpod jelše pogleda v zeleno reko, v kateri si vitke vrbe umivajo dolge in tanke veje.
Piknik
Vrč z vodo in meto je takoj na mizi, hladnih predjedi za cel piknik pa takoj za njim.
Barbara
Ker je zraven reka, je paštet za postrvji tris. Svetla je prekajena, kuhana je s koprom, iz obeh pa je namaz z gorčičnimi semeni in zelišči z vrta. Katerimi? ”Kar trenutno je,” se odreže gospodarica Barbara Javornik, ki svoje obiskovalce streže kot prijateljski obisk.
Vse iz postrvi
To je, namreč, domačija, zato je jedilni list z roko na steni in iz ust pri mizi. Ni veliko, kar je, pa je zmes knjig in družinskih zapiskov v zvezku s črtanimi listi in zlizanimi ušesi. Tukaj ni izbiranja, najboljše pridejo skozi tisti, ki rečejo: ”Mi bi radi poskusili vse,” najslabše pa oni, ki ne jejo postrvi. Vse iz postrvi je najbolj točen opis tega, kar je skrbno položeno na lepe krožnike, barvno dekorirano vremenu in sezoni primerno ter z užitkom pospravljeno.
Kot gravlax
Postrv iz ”lososove” pace, kot gravlax (surov losos), s sladkorjem, soljo, poprom in zelišči. Nenavadna, skandinavska (švedska) inačica postrvi, sladka in slana, malo kisla, malo grenka, ne rožnata, temveč skoraj temno rdeča in vsa svetleča. Zmanjka ji sicer lososovih kilometrov, toda že zaradi posebnosti je dovršeni začetek, ki naj pokaže, da pri Javornikovih ni drugačen zgolj ambient tik ob reki in pod vedro-oblačnim nebom.
Postrvji tatar
Postrvji tatar je z avokadom in japonsko spremljavo, vloženim ingverjem ter tamari (sojino) omako.
Gobova juha
Včasih je bila pri Javornikovih le gobova juha in po njej še pečena postrv. Toda že takrat je bila postrv hrustljava zaradi koruzne moke in jurčki so še dišali po okoliških bukvah. Danes je predjedi sicer za gostijo, toda nadaljevanje je skoraj enako, ob postrvi je vedno še nekaj iz divjačine, in po skledi domače solate, ki jo cela miza zajema iz iste posode, so še pite ter sorbeti.
Testenine
Če bi vse pripisali le Krki, ki je prav tukaj, tako mlada in bistra, najlepša, pa bobrom, ki sosedu glodajo jelše, ribičem, ki štorkljajo med mizami v bojni opravi, in kajakašem, ki korajžo v plitki vodi motivirajo z Javornikovimi gozdnimi jagodami, meto in žajbljem, namočenimi v dolenjskem sadjevcu, bi bili krivični do Javornikovih testenin, ki so – medtem ko so predjedi in glavne jedi že leta enake – vsakič drugačne, enkrat špinačne,
Ravioli
prihodnjič pa kot ravioli, obakrat pa polnjene z dimljeno postrvjo. To gre (tukaj) enostavno odlično skupaj! Pravo razmerje okusov, tekstur in vonjav, ki v ustih še dolgo pusti prijeten in prepoznaven nadokus.
Postrv v koruzi
Glede postrvi v koruznem zdrobu, ki ima pri Javorniku že kar sloves legende, pa spomin na babičino pravljico o obubožani graščakinji. Predolgo je namreč jedla le hrustljavo piščančjo kožo, preden je z zadnjimi groši le poskusila še meso. ”Joj, kako je dobro,” je ugotovila prepozno. Tako pa je tudi z našimi postrvmi! Zato, da jedec reče: ”Kako hrusta!”, žrtvuje vso svoje sočno meso, ki dobi teksturo žagovine. Razen v koruznem zdrobu, ki zahrusta že, ko je meso postrvi še lepo ”prozorno”.
File
Kdor želi še bolj sočno, dobi file dovolj debele lososove postrvi na pireju in koromaču, kot za nedeljsko domače kosilo, ki se je vsaj tukaj ob Krki že zdavnaj naveličalo cvrtja in praženja.
Jabolčna
Kar na začetku ostane od sadjevca, dobro pride tudi na koncu, ob piti, ki je z jabolki in rabarbaro (lahko pa tudi s skuto in čokolado). Včasih izpade lepo,
pita
včasih pa se tudi povsem ne posreči. A vseeno je vedno dobro. Javornikovi ob Krki so, namreč, res domačija!
Ocena: 1 srček
Ko se končno uspeš vrniti, si vesel, da sta le hčeri zrasli, sicer pa se pri Javorniku ni nič spremenilo. Še vedno je potrebno rezervirati, zato je gneča kvečjemu pred vrati, ne pa za mizami, še vedno gre počasi, zato pa je vmes čas za sprehod, poležavanje, sanjarjenje, in še vedno so to iste jedi, ki pa nikoli niso povsem enake, zato so jim dodali le nekaj divjačine, če se je kdo že naveličal ”spet” postrvi, in nekaj vin, da so na tabli Mavrič, Frelih, Korenika in kot se za kajakaško domačijo spodobi tudi Molmenti (Italijan, Daniele, zmagal na OI 2012 v Londonu v kajaku na divjih vodah).
Javornik je zmes romantike piknikov, kot so nekoč bili, in gostoljubja domače kuhinje, ki pa jo odlikuje prav to, da ni (le) iz nekdanjih (babičinih) dni, temveč je mlada, živa, sodobna, a še vedno predvsem dišeče-preprosta, zato je tukaj za en srček tako dobro kot drugje za tri!
