Gozd
Jezero se sicer ne vidi, a je blizu. Ker pa se restavracija hotela Kristal v Ribčevem lazu ne imenuje Pri ribiču, je bolj pomembno, da je takoj zraven gozd, pravzaprav kar na gostinskem vrtu, kjer vam ob vrtnem bajerju, kozolcu in gugalnicah romantično postrežejo (skoraj) na mahu. Pri lovcu na Bohinjskem jezeru smo!
Pozdrav
Kunčja pašteta in bohinjsko maslo s pečenim kvasom. Ocvrta jagnječja kroglica na domači majonezi z dimljeno papriko. Bombetke iz treh vrst moke. Ko Lovec za pozdrav tako napolni mizo, je jasno, da se je v kuhinji hotelske restavracije nekaj spremenilo. S chefom Nemanjo Cekovićem sta Lovec in njegov Jan Dobravec pridobila stalnost v kakovosti ponudbe, z mišelinskimi izkušnjami Martina Zupanca pa še občasno pomoč in izpopolnjevanje. Zdaj Pri lovcu ni več le za Kristalove hotelske goste in ljubitelje čokolade, Bohinj je dobil še eno restavracijo za bolj radovedne jedce.
Jurčki in bučno olje
Tatar iz vloženih jurčkov, bučno olje. Preprosto in učinkovito. Tako, da se čudiš, kako to, da tega nismo jedli že kje drugje. Če pa imamo Slovenci tako radi jurčke in jih tako radi nabiramo za vlaganje. Samo sesekljajte jih in jim natočite črnega zlata.
Rdeča pesa in račka
Tatar rdeče pese, krema dimljene rdeče pese, dimljene račje prsi, peteršiljevo olja, listi kislice. Čeprav si želiš več pikantnosti (hren, gorčična semena?), se mučiš z rezanjem prsi in si v vročini želiš več mraza (kot začimbe), krožnik hitro pomažeš še s kruhom, pa čeprav se preveč drobi … Saj Pri lovcu ne iščeš perfekcije in odličnosti, tukaj si zato, ker je malo drugače kot ob jezeru in ker si počitnice ali izlet zaslužijo preprosto dobre jedi.
Kunec in zaseka
Bohinjska zas’ka je (zaradi slanine) tako prekajena, da je bolj mesna kot mastna in bolj narezana kot namazana. Je, skratka, prava južna. Ko je v takšni esenci kunčjega okusa, ki ji do bujonske bistrosti pomaga tudi dovolj zelenjave, uspe Lovcu specialiteta! V biskvitu na dnu je ”zakuha” s prepoznavno zas’ko, kremo zelene in kremo korenja. Ko pri mizi čeznjo polijejo kunčji nadokus, si vesel, da ima Bohinj nova 2 srčka!
Njoki in postrv
Domači skutni njoki z dimljeno postrvjo, naribane črne olive. V naših gostilnah je preveč ”pašt”, ki si do všečnosti pomagajo s smetano. Velja tudi za njoke. In preveč postrvi, ki si plavanje na krožnike olajšajo z dimljenjem. Ne velja pa (povsem) za te njoke Pri lovcu. Seveda so všečni, zato se nočejo izogniti generičnosti, a kljub temu je v njih vseeno dovolj duše, ki je, ne nazadnje, zaradi bohinjske (Zupanove, iz Nomenja), tudi dovolj iskrena in, potemtakem, upravičena. Saj imajo (večinski) gostje, še posebej poletni in letoviški, ravno to in tako radi.
Ravioli in kunec
Ravioli polnjeni s kuncem, kunčja omaka, blitva, opečeni mandlji. Če je kunec dal za juho, je prav, da ga je nekaj ostalo še za raviole. Ker jim moraš priznati spretnost! Čeprav (skoraj) vsak krožnik barvno krasi zeliščno (peteršiljevo) olje, tukaj, kjer so v nadevu in omaki polni, izraziti in mesni (umami) okusi, ni zaman. Še bolj ta ne-očitek velja za druge ”okraske”, saj blitva ni le poletna, mandlji pa niso le hrustljavi. Vse skupaj je rezultat, ki ga z apetitom ponotranjiš.
Pomaranča in ingver
Sorbet pomaranče in ingverja, z meto. Pravzaprav granita. Toda (tudi) zato je v poletni vročini, ko iz Kristala ne moreš skočiti v jezero, še bolj osvežilno. Pri lovcu ne skušajo nemogočega in ne poskušajo preveč, raje se držijo preizkušenih kombinacij – nič bolj ne odžeja od pomaranče, ki jo pekli ingver in hladi meta! -, s čimer se ”moraš” strinjati.
Jelen in trdinka
Kuhana jelenova lička in polenta iz trdinke. Počasi kuhane-dušene jelenove ličnice, korenjeva krema, ocvrta trdinka, v panko drobtinah in koruznih kosmičih, po njej potresen parmezan, peteršiljevo olje, mesna omaka. Če bi iskali kos mesa, ki ga imajo kuharji in chefi lani in letos najraje, bi ličnice premočno zmagale! Največkrat so goveje, prevečkrat tudi svinjske, a nikoli divjačinske. Pri lovcu je, torej, čista izjema. Že to je za hvalo, saj sicer pri ličnicah – zato pa so tako kuharsko popularne – ne moreš izgubiti. Čim bolj je težek lonec s še težjim pokrovom potrpežljiv, tem bolj so lička mehka, obrazi jedcev pa veseli. Vseeno je Pri lovcu potrebno omeniti še trdinko, ker je tukaj doma, in ker je ravno tako ocvrte ni (nikoli) preveč. Čeprav to, žal, ne velja za zeliščna olja in zelenjavne kreme, pa so lička, seveda, najbolj vesela mesno-kuharsko-resne omake.
Divji prašič in ostrigarji
Divji prašič, dolgo sous vide in nato malo na žaru, malo na dimu, natrgan bukov ostrigar, na olju pečen timijan, ocvrt ostrigar, črna krema iz šampinjonov, aktivno oglje, demi glace omaka, peteršiljevo olje in solni cvet, majoneza s tartufato. Ker smo Pri lovcu, smo veseli divjačine, še posebej, ker ni (le) v filejih in izza ograde, toda ob tem smo presenečeni nad lovskimi prilogami. Kot kaže je to nova formula ”novega” bohinjskega Lovca – daj jim malo drugače, kar imajo vsi radi enako! Bohinjska zaseka v juhi, ocvrta trdinka pri jelenu, modni ”pulled” pri jelenu. Ampak, seveda, ni trgan jelen, temveč ostrigar; očitno jurčkov tatar na začetku ni bil slučaj. Torej tudi ni slučaj, da divji prašič ni običajno dušen, ker je to bila že naloga jelena, tako kot tudi tartufov vonj ni slučajno v gobji družbi.
Žganci in jabolka
Žganci iz trdinke, zabeljeni s pehtranovim sladoledom, servirano v skodeli. Na krožniku pa Tonejčeva skuta z jogurtom in jabolčna omaka, pravzaprav juha, po vrhu hrustljavi listi filo testa. Ko gledaš Kristalove sladice v vitrini in ko se hladiš v maminem Čoko hramu – ob že ponarodelih mohantovih pralinah je potrebno poskusiti tudi poprove! -, o dveh srčkih še nisi 100 % – dokler mize počez ne napolnijo sladki žganci! Ob vseh kremah in penah, ki jih sodobni kuharji grmadijo in brizgajo na svoje nove krožnike, so Lovčevi žganci pravo olajšanje! Še je upanje, da bomo turistom, ki jih k nam privabljajo mišelinke, dopovedali, da smo pri nas čisto vsi gor zrasli dejansko na – žgancih. Z eno besedo: odlično! In z eno željo: še!
Vinska spremljava
Tudi tukaj je že zaznati več ambicije kot je zapisana na tabli. Jurčki so bili veseli Frelihovega zelenega silvanca, 2019, divjačina pa Krapeževega Laporja, 2019.
