Prvič
Šest let je že minilo … Zato veseli, da se Pri Kovačniku ni, pravzaprav, nič spremenilo, pa čeprav smo bili takrat veseli enkrat, tokrat pa kar trikrat!
Prvič, ker je to, da je še vedno enako (dobro), najboljše, kar se ti lahko ob ponovnem obisku na kmetiji zgodi. Seveda, sin že toči vina, zajčki so se še bolj razmnožili in Šternovi so dobro prebrali, kar smo takrat zapisali, zato so krožniki še lepši, jedi še bolj ambiciozne, ponudba še bolj dodelana, a zato ni parkirišče nič večje, le za obisk je potrebno malo prej poklicati.


Drugič
Drugič veseli, ker so pred šestimi leti nekateri čudno gledali, kako lahko turistična kmetija za ocvrtega piščanca in koline dobi kar štiri (Nedelove) sončke, zdaj pa jih ima toliko tudi prvi sosed in danes obisk na pravih turističnih kmetijah ni več povezan le s količino (na krožnikih), temveč s kakovostjo. Štern ima za to nemajhne zasluge!
Tretjič
In še tretjič zato, ker je še vedno ostala tista pristna preprostost! Če bi Kovačnikovi hoteli še več, namreč, ne bi bilo več tako dobro. Potem bi začeli preveč tekmovati z dolino in preveč modernizirati svojo kuhinjo. Kajti sem gor greš zato, ker veš, kako bo! Da bo, tako kot zadnjič, dan Pri Kovačniku spet prekratek, saj so pladnji, keramično domačni in vedno topli, ko ob velikem štedilniku čakajo, da jih mama Angelca polno naloži z vsem, kar zraste 700 metrov visoko na Pohorju, preveliki, noči na turistični kmetiji Šternovih pa prekratke, ker je na spisku snahe Barbare še toliko domačih dobrot, da je potrebno hitro vstati.


Pogrinjek
Vrata v kuhinjo so vedno odprta, da se vidi in duha. V jedilnici je polno, staro in mlado, veselo in glasno. Tukaj se vsi poznajo, saj se otroci skupaj igrajo, starši pa družno mlaskajo. V izbi ob peči je skrbno pogrnjeno. Vse je tako domačno, a hkrati je prtiček lepši kot na gostiji, pribora je več kot marsikje v dolini in aperitiv je obvezen, saj pladenj vabeče ponuja, žajbljev liker, smrekove vršičke, borovničke in še metin sok.
Ponudba
Narezek je prava holcarska južna, na kosilo so vabljeni tudi vegetarijanci in celo vegani, koline so hišna posebnost, vedno so pohorski pisker, gobova juha z ajdovimi žganci, golaž s polento, da pa vam do prihodnjič ne bi bilo preveč dolgčas po Planici, je za domov za poln prtljažnik: marmelade, rabarbara z jagodami ali jabolki, borovnica, aronija, sliva, hruška, jagoda, malina, brajda s cimetom, kostanj in bezgove jagode, zeliščni in božični čaj mame Angelce, čemažev pesto, bučni namaz, Kovačnikova začinka, sirupi, sokovi, suhe mesnine, pohorska bunka, klobasa, salama, jetrna pašteta, zaseka, ocvirki, maslo, piškoti tete Barbke, kruh, krekerji.


Pozdrav
Hišni kruh je iz krušne peči, rženko pa je z drožmi. Zraven so na leseni deski zaseka, jetrna pašteta, bučni namaz, zeliščna skuta, domača salama, pohorska bunka in Frešerjev mladi sir. Pa je ”le” pozdrav, toda iz kuhinje, ozimnice, hleva, s kmetije in domačije. Tako se vošči: ”Dobrodošli!”
Hrbtiščeva juha
Po goveji juhi se kosilo spozna, a po hrbtiščevi se spozna gostija! Zato se rezancem pozna, da so rezani na roke, jetrnim zvitkom pa, da so mamini.


Krompirjeva juha
Še krompirjeva juha ni kar tako, saj ima zraven nabodalo s – krvavico. V tem je Kovačnikov srček – vsaka jed ponudi nekaj več. Zato je potrebno še omeniti, da so se zlate kroglice sicer zmočile, toda tudi te so bile domače.
Mlada govedina
Topla (mesna) predjed se pohvali. Naše govedo je bio, mlado in se prosto pase, zato v ustih čutiš, da je – meso. Zaradi tega bi se sicer lahko mehčalo (v sous vidu!) še kaj več kot 12 ur (na 58 stopinjah). Kvašen ajdov štrukelj še vedno krasi skuta naše krave Miške. Za kuhana jabolka pa gospodar odpre steklenico dobrega rdečega vina.
Kaj, potemtakem, pa dobijo pri Kovačniku vegani? Iz pire je v lončku za jutranjo ječmenovo kavo ričota s pohorskimi jurčki in lisičkami.


Solata
Ve se, kajne, da je v gostilni potrebno naročiti solato, da zveš, ali je res domača. Na kmetiji tega sicer ni potrebno preverjati, saj ima Šternova kar 35 hektarjev, je pa solato vseeno potrebno pojesti še pred glavnimi pladnji. Ker je tako sveža, namreč pripravi, saj bo potem za obe roki dela. Sicer pa ni solata, temveč babičin solatni krožnik.
Kosilo
Za takšno kosilo bi se na pohorsko Planico lačni vozili tudi med tednom. A ne gre (vedno), ker potem ne bi bilo več tako domače in Šternovo. Gospodinja pojasni: ”Hočemo, da večino pridelamo sami, drugo pa kupimo na okoliških kmetijah.” To je pristno!
Torej je piščanec s kmetije Pesek, pripravljen pa je po Kovačnikovo, zato so temni kosi hrustljavo ocvrti, beli pa zviti v rulado, povaljano v čemažu. Svinjske pečenke je pozimi dovolj, zato je ena polnjena s slivami, druga pa s kruhovim nadevom. Pomembno je tudi, da nič ne gleda čez rob, saj raje pomijejo pladenj več, zato so na drugem le priloge: pečena gomoljasta zelenjava, hruške debeluške z zdrobom, zavitek iz pirine moke s kislim zeljem, pražen krompir na čebuli.


Pojedeno
Kako je bilo? Tako!
Gibanica
Pohorska gibanica mame Angelce je z domačo skuto, zraven sta njeni marmeladi, jagodna in borovničeva. Tukaj ni kaj dodati. S polnimi usti se ne govori.

