Pri Kovačniku

Kot na gostiji

Vrata v kuhinjo so vedno odprta, da se vidi in duha. V jedilnici je polno, staro in mlado, veselo in glasno. Tukaj se vsi poznajo, saj se otroci skupaj igrajo, starši pa družno mlaskajo. V izbi ob peči je skrbno pogrnjeno. Vse je tako domačno, a hkrati je prtiček lepši kot na gostiji, pribora je več kot marsikje v dolini in aperitiv je obvezen, saj pladenj vabeče ponuja, žajbljev liker, smrekove vršičke, borovničke in še metin sok.

Toliko časa je že minilo, ko smo bili nazadnje na Planici nad Framom? A na pohorski kmetiji Pri Kovačniku se na srečo ni veliko spremenilo! Še vedno je enako (dobro), ker to je najboljše, kar se ti lahko ob ponovnem obisku na kmetiji zgodi. Seveda, sin že toči vina, zajčki so se še bolj razmnožili krožniki so še lepši, jedi še bolj ambiciozne, ponudba še bolj dodelana, a zato ni parkirišče nič večje, le za obisk je potrebno malo prej poklicati.

Narezek je prava holcarska južna, na kosilo so vabljeni tudi vegetarijanci in celo vegani, koline so hišna posebnost, vedno so pohorski pisker, gobova juha z ajdovimi žganci, golaž s polento, da pa vam do prihodnjič ne bi bilo preveč dolgčas po Planici, je za domov za poln prtljažnik.

Potem so hišni kruh iz krušne peči in rženko, ki je z drožmi. Zraven so na leseni deski zaseka, jetrna pašteta, bučni namaz, zeliščna skuta, domača salama, pohorska bunka in mladi sir. Pa je šele pozdrav, toda iz kuhinje, ozimnice, hleva, s kmetije in domačije. Tako se vošči: ”Dobrodošli!”

No, zdaj pa res lahko začnemo!