Gostilna Francl

Bogate in dolgoletne izkušnje, z različnimi kraji, gostilnami in gosti, so tista prednost, ki jo je Francl dobil z novim chefom. Čeprav je Sebastijan Kovačič iz Kočevja, sta z ženo Andrejo, Gorenjko, gostinsko obredla že vso Slovenijo (Bovec, Lepena, Ljubljana, Korte, Piran, Ljubno ob Savinji), zato se želita zdaj v Zagradu za celjskim gradom ustaliti, a tako, da staremu Franclu dodajata še svoj svoj kuharski in gostinski izraz.

Francl je gostilna. Gostilna na deželi, a tudi na robu mesta. Gostilna s tradicijo in starimi gosti. Gostilna z vrtom in krušno pečjo, a tudi s sodobno vinsko vitrino in prekaljenim chefom. Vse to niso (le) danosti, temveč tudi prednosti. Začetek je dober in obetaven!

V domači gostilni, ki ima povrhu nad vrati še zvon Gostilne Slovenija, in še posebej na Štajerskem, se gostilniški obed začne z juho, govejo ali gobovo … Novi chef je glede tega za Francla, torej, popestritev, saj ponuja pester nabor hladnih predjedi, kot uvod pred juho – ki, seveda, ne manjka -, ali kot sodobni ”share”, za delitev.

Če pogrinjek še ne vzbudi dovolj radovednosti za nadaljevanje, ta vtis vsekakor popravijo hladne predjedi. V preveč naših gostilnah, naj so domače ali sodobne, je hladni uvod generično dolgočasen, hkrati pa je deljenje za mizo vse bolj popularno. ”Novi” Francl na ta način vzbudi tako radovednost (jušnih) tradicionalistov, kot povabi v staro gostilno nove goste.

Tatar rdeče postrvi, avokadova krema, sezamova majoneza in mangov preliv. Postrv je tako všečna, da je za hladen uvod pri nas kar obvezna, a je prevečkrat zato le dimljena. Tatar to všečnost še spodbuja, saj ima tudi več možnosti za drugačnost, za katero poskrbi trojka – avokado, sezam, mango -, ki je ne pričakuješ.

Goveji tatar z rumenjakovo kremo, okisana šalotka, zemlja narejena iz krompirja in čebule. Več kot je tatarskega biftka – v naših gostilnah in delikatesah – bolj priljubljen je. A zato moderen tatarc ni več natakarjeva, temveč chefova domena. To pravilo Franclov chef spretno izpolni z biftkom, ki poudarja surovost mesa, s kremno-začimbnimi dodatki, ki poudarjajo njegovo drugačnost, in z ”zemljo”, ki z vilicami zamenja nož. Z dodatkom hrustljavosti tatarc tako ni več le še en namaz, temveč je še ena všečna Franclova hladna predjed – za delit.

Goveja juha z rezanci, majhne kocke govedine in majhne kocke jušne zelenjave. Lepo bistra, peteršiljevo posuta, polnega in globokega okusa. Kot rečeno, če ne bi bilo v Franclu dobre goveje juhe (& co), bi se čudili čimičuriju, sezamu, zemlji, bureku, brauniju …, tako pa se jih veselimo.

Jelenova krača, pražen krompir, zimska zelenjava (korenje, brstični ohrovt, romanesco), demi glace omaka z rdečim vinom. Priljubljenost krač na Slovenskem, in še posebej na Štajerskem, je nesporna. Ampak, telečje krače so prevelike, svinjske so preveč mastne, jagnječje pa so novozelandske … Ker pa chef Kovačič že tako dolgo in dobro sodeluje s kočevskimi lovci (Meglen), je dobava najboljše med kračami – ko se v dvanajsturni kopeli na 80 stopinjah čvrsta ”divjost” spremeni v mehko-sočno krotkost. Popečena na žaru in zrezana pri mizi je nato poslastica. Vsaj pozimi Franclov hit!

Vanilijeva zmrzlina z bučnim oljem in bučnimi semeni, pomarančna lupinica. Če brownie nagovarja nove goste, stari zaradi pol-zmrzline, ki se z vanilijevim in pomarančnim okusom ob hrustanju opraženih bučnic topi v jušno ”toploto” bučnega olja, Franclu ne bodo sneli zvona GS nad vhodnimi vrati. Dolenjec in Gorenjka se zato lahko začneta učiti cel(j)sko.