Gostilna Lectar

V gostilno ne gremo le zaradi (dobre) hrane. Gremo (tudi) zaradi doživetja! To je lahko vrhunsko ali pa domačno. Gostilna Lectar je za slednje. Ker je stara, tradicionalna, družinska, pristna in res domača gostilna, pa še sredi najlepšega slovenskega starega mestnega jedra! A hkrati je Lectar tudi vrhunski. Seveda, predvsem zaradi lectovih src, ker je njihov muzej tako doživljajski, toda tudi zaradi družine Andrejaš, ker jim ne manjka idej in energije, kako tradicijo ohranjati živo in živahno.

Orehi, jabolka in sadni krhlji. To je Lectarjeva tradicija. Ni pozdrava iz kuhinje, je pa pozdrav že na mizi. Glede na debelino jedilnega lista je to tudi praktično – ne stradaš, ko toliko bereš, pa čeprav je zanimiva le polovica. V drugih gostilnah deluje jedilni list s toliko slikami turistično in ceneno, v Lectarju pa je to dobrodošlo, sodi zraven, je v slogu celotne gostilne, ki je izletniško-doživljajska. Prvi del so domače jedi, ki turistom, ki jih je polna vsa Radovljica, odgovarjajo na radovednost glede slovenskih, gorenjskih in lokalnih jedi. Zato, ker Lectar ni le turistična gostilna, temveč je kar turistična destinacija, ki mora ustreči množici, ne pa ”eliti”, tako da ne manjka ne kalamarov in ne čevapčičev. Nič čudnega, da se ob toliko jedeh jedilni list že leta in leta praktično ne spreminja. Veseli pa, ker se je spremenila izvedba teh jedi!  ”Klasika” je dobila okus.

Razlog, da so idrijski žlikrofi slikovno upodobljeni na častnem mestu jedilnika in da so domači, ni le slovenski, temveč tudi družinski. Idrijčanka se je z Dolenjcem na Gorenjskem ustalila pred skoraj tremi desetletji, vedno vesela amaterska igralka in amaterski glasbenik pa sta srečno zvezo podkrepila kar dvakrat – z dvojčki. Ko bodo pri sosedih lončarjih za žlikrofe našli še pravšnjo skodelo in jim bo hči dodala še lectarski podpis, bodo še boljši. Že zdaj pa jih krasi voda, v kateri so se kuhali, saj jim naredi omako za žlico polizat.

Brezmesna kmečka pojedina – vse, kar želiš okusiti, ne da bi se pri tem moral spopadati z živalmi, na enem krožniku – prepriča s celoto, zato so takšne ”koline” najboljši dokaz, da je Lectar res boljši, čeprav ni ”nič” spremenil. Saj je bil vedno kot so bile nekoč davno vse slovenske gostilne, tako pravljičen, da polno preddverje turistov s hruškovcem v eni in fotoaparatom v drugi roki vrešči od lepih posnetkov z lectovimi srci iz muzeja v kleti in z narodnimi nošami iz 1822. leta, ko so v svečarni in pekarni odprli še gostilno. Toda, kar bi bila drugje le plošča tenstanega (praženega) krompirja, kislega zelja in repe, ajdovih krapov in žgancev ter štrukljev, skutnih in ajdovih z orehi, je tukaj ob zvokih sosedov onkraj avtoceste in domačinov onkraj šanka, med starinami na stenah, slikah in krožnikih, dobilo okus hišne posebnosti. Včasih je dovolj že, da je v kuhinji kaj le pogreto, toda z veseljem, občutkom in skrbjo, pa je že dosti boljše.

Ko je v Radovljici festival čokolade, je za Linhartov cukr dolga vrsta, kar je še zadnji dokaz tako za izboljšanje Lectarjeve ocene kot za pravilo, da preprostost potrebuje le pravo zgodbo. Takšen biskvit na gostijah sicer ne zmanjka prvi, ker pa so mu pri Lectarju dodali znani profil in staro obrt, je nastala hišna sladica, zaradi katere tudi gostilni poleg slaščičarne (Vidic) ni potrebno zardevati. Če ne veš, je le klasično domače pecivo (biskvit, med in jabolka, maslena krema z jajcem in smetano), če veš, da je na vrhu čokoladni Linhartov profil in na krožniku še ”lastnoročni” podpis, pa si cukr zasluži še besedico originalen.

A končajmo to lectarsko zgodbo v radovljiški graščini, ki tradicionalni radol’ški gostilni posoja eno od svojih starih vinskih kleti, v kateri so cesarjem nekoč skladiščili vino na poti na Dunaj. Danes je tam taca pršuta vedno nared, da ponudi okrepčilo pokušini vrhunskih slovenskih vin, če vas na poti v gostilno na Linhartovem trgu prestrežeta gospa s čipkastim senčnikom in gospod z volančki na lajbiču. Pustite se jima zapeljati, saj ste prišli zaradi – doživetja.