Stalno omizje
Ravbar ima največje stalno omizje na Krasu! Ko pade mrak, se kar vozijo in hodijo k županu, pritikajo stole k veliki leseni mizi, ki straži vhod, da ne more nihče drug do šanka, naročajo vsak zase ali včasih kdo tudi za vse skupaj, in razpredajo, se smejijo ter prepričujejo, kot da doma nimajo televizije, v žepu telefona, jutri pa službe.
Zakaj je tako? Dokazi sledijo …


Kraški pršut
Kraški pršut pršutarne Ravbar, ki je malo višje v vasi (Oštirjeva kmetija); olive, koromačev cvet, in domača melona. Žal je tudi tukaj staro navado, da se pršut pri Ravbarju reže na roko, izpodrinila berkelca, toda vonj je neizprosen in barva je živahna, zato so prsti pri oblizovanju v nevarnosti. Pršut je na Krasu doma in pri Ravbarju tako tudi diši!
Dimljena postrv
Dimljena postrv (Bubec, Ilirska Bistrica) , narezane kumare, domače robide, koromačev cvet, kaprin plod. Da želi ponujati ”le” preprosto dobro, Ravbar ne skriva, temveč poudarja. Kumare so zdaj domače in postrv, ki je dim ni ubil, temveč okrepil, jih ima rada za začetek prijetnega posedanja na polni večerni terasi, ko vemo, da nas čaka še veliko izzivov. Bodite pozorni na podrobnosti, ker te odločajo, ko preprost ni le dobra, temveč boljša.


Ravioli
Domači ravioli so Ravbarjeva stalnica, ki pa se je pomladila. Včasih so bili z mladim sirom, rjavim maslom in opraženim žajbljem, torej bolj klasično, odkar je v kuhinji tudi sin Aljoša, pa so polnjeni s kremo mladega graha,v peni kozjega sira in žajbljevem maslu, z dodatkom pistacij. ”Moderen krožniki,” se predstavijo, a se zaradi tega pri Ravbarju nihče ne prestraši. Še vedno so znano-robato-domači, torej iskreni, in še vedno se zaradi ”modnosti” ne delajo fine. Tako se pomlaja!
Kanelon
Kanelon s pršutom, sirom in blitvo, mesna omaka. Kaneloni so največja Ravbarjeva posebnost! Najbolj priljubljena jed največ Ravbarjevih stalnih gostov! Hišna jed, ki je tako posebna, da je ni nikjer drugje! Pa sploh niso kaneloni, saj so bolj podobni palačinkam, le da so iz testa. Niso okroglo zviti, temveč ploščato zloženi, vmes pa je nadav, ki je vedno enak, a zaradi sezone vseeno malo drugačen. Pršut (kuhan) in sir (topljiv) nikoli ne manjkata, vedno je le en kanelon, toda zato velik kot krožnik, in naravna omaka je tista, zaradi katere cel Ravbar diši po kanelonih, sicer pa je zdaj blitva, drugič bo špinača, tretjič pa se prepričajte sami. Glavna pa je, seveda, testenina, tako tanka, a tako opita od pečenkine omake, ki lahko nastane le v velikih pekačih, tako zobata, a vseeno mehka, da se je topi bolj od sira. Jed za trajni spomin in slabo vest, vedno ko se peljete mimo odcepa na Kras.


Goveja tagliata
Goveja tagliata z zelenjavo na žaru (paprika in bučke), rukola in na rezance narezan parmezan. Oljčno olje Boris Sabadin, Koper. Se da še bolj preprosto? Ne! Da se kvečjemu več(je), saj je večna konkurenca taljati pri Ravbarju florentinec. Vprašajte, chefa, kateri kos je najbolj uležan, in sebe, kolikšen kos zmorete. Oboje je mesna gostija! Meso je prav zapečeno (skorja) in pečeno (sredica), prav mehko, sočno in mesno (uležano). Pa še to: da je ”navaden” kos kravjega hrbta poseben, odloči tudi vse tisto, česar ob njem – ni! Nobene posebne omake, nobene moderne dekoracije, nobenega fensi krožnika, le ”staromodna” rukola in parmezan, malo popečene paprike in omaka, ki se naredi sama, iz mesnega soka, ki ga ni preveč, ampak dovolj, da ga sami zalijemo z olivnim oljem in začinimo z grobo mletim poprom. Ko meso, potem tako!
Jagnječje zarebrnice
Jagnječje zarebrnice, popečene bučke, sladek metin preliv. Jagenjček prihaja z Vremščice, ne iz Nove Zelandije … Zato nima ”jet-laga” kot marsikje tam, kjer je (postal) moden, temveč ima tisto ”krvavo” sočnost, ki jo naredi njegova ”premlada” maščoba. Sladko-metino? Zakaj pa ne, če je to hišna posebnost, ki ravno to maščobno sočnost spominsko začini. In spet, kar Ravbarjevo iskreno preprostost že tako dolgo dela prepoznavno na tej in oni strani meje, vse tisto, česar (glejte taljato) na krožniku ni. Nobenih nepotrebnosti, le bučke, ker imajo zdaj sezono in so tako hitro popečene kot pivnik sočnim mesnim ugrizom. Pa, seveda, kifeljčki.


Kifeljci
Kiflji, svaljki, luleki, kifeleti, kifeljčki …, kakor koli jim že pravijo, na Krasu so obvezni. Niso povsod enako dobri. Tudi pri tem je Ravbar v vrhu; ker so majhni kot luleki, ne pa veliki kot podkve, ker so enakomerno zapečeni, ne pa eni ožgani, drugi bledolični, ker je sredica vroča, da se spečeš, ne pa močnata, ker je še surova, in ker so – dobri. Odločite pa se sami, jih boste ob mesu namočili v omaki, ali pa po njem v sladkorju, da bodo še za sladico.
P.s. ”Obvezna” Ravbarjeva priloga je tudi peperonata (pražena paprika s čebulo in paradižnikom).
Češpljev cmok
Češpljev cmok in drobtine na maslu. Če imate srečo, če niso bili drugi hitrejši, če je ostal vsaj še eden … Je prav majhen, da lahko še ”obvezni” čokoladni mousse, in je tako dober kot štrudelj, ki je tudi znan.
P.s. Lahko je tudi češpljev štrudelj, ki pa mu ne smemo reči slivov zavitek, saj bi ga užalili. Slive, iz katerih se cedi, mu testo v sredici spremenijo v gostljato in karameliziirano kremo, še mlačno-toplo, s skorjo, ki je mehka le zato, da se jo da z vilicami prebosti brez brizganja na vse strani.


Čokoladna bomba
Čokoladni mousse, češnje v lastnem soku. sesekljani lešniki, stepena sladka smetana. Pravi Ravbar! Nekje so se moussa že naveličali, drugje ga spreminjajo, nadgrajujejo, olepšujejo, tukaj v Dolu pri Vogljah pa je boljši kot sredi Pariza, ker se ga ne naveličaš in ker je tako iskren. Ravbar je v tem mojster; nič posebnega ne ponuja, saj je vse ”staro”, klasično in tradicionalno, nekaj je resda zelo kraško, a večina je iz starih kuharic, slovenskih, italijanskih, francoskih, toda vsaka jed je hkrati tako prvinsko iskrena in Ravbarjevo prepoznavna, da sicer ni nič posebnega, a vseeno je – najboljša!