Družinska gostilna
Vaške gostilne so družinske, iz njih ves dan diši, za največjo hišo v vasi je zelenjavni vrt in popotnika v njej čakata zvečer topla postelja, zjutraj pa toplo jajce, seveda iz domačega kurnika. Tako kot Vovko, ki ostaja domač in tradicionalen, čeprav se tudi spreminja, posodablja in pomlajuje.
Rok Vovko (levo) je med gosti, žena Manca (v sredini) je v kuhinji, oče Anton (desno) pa ob roštilju.
Sladek pozdrav
Govedina v solati je jed, ki jo imamo vsi radi, a jo ponuja vedno manj slovenskih gostiln. Kot da se karpači in rostbifi lahko merijo s skodelo mesa, ki je dalo že dobro juho, a je še vedno mehko in sočno in grizno, ko je odišavljeno z bučnim oljem, okisano z domačim vinskim kisom in posladkano s pekočo rdečo čebulo. A tudi pri Vovku je ni na jedilnem listu …, saj je že v pozdravu! H govedini pa žena Manca, ki je kuhinjo prevzela po tašči, ponudi še sladek, sadni kruh.
Narezek
Znak dobre domače gostilne je kruh, ki zjutraj prvi zadiši iz kuhinje. Pri Vovku je bel puhasto mehek in ržen je najboljši za narezek domačega mesarja, ker je pašteta krepko jetrna, slanina krepko dimljena, špehovka pa krepko slastna. Zraven so še Goriškovi siri (Križni vrh pri Mokronogu) ter, seveda, ”naš” cviček, iz Vovkovega vinograda na Tolstem vrhu. Le skozenj pogledaš, pa je svet lepši.
Tatar postrvi
Krka je blizu, Otočec je skozi gozd in za hladno predjed je tatar dimljene postrvi, z modno sledjo iz domače majoneze, ki jo barva prekmursko bučno olje. Ker so postrv pri Goričarju v Podbočju že nežno zadimili, ji je dovolj le še sladka začinjenost šalotke in mineralna pikantnost hrena.
Sulec
Sulec v ocvrtku je všečno okrogel, s prijetno teksturo ribje sočnosti, sveže in enakomerno ocvrt, ni prav nič napoti fregola, sicer s Sardinije in s peno zelenjavnega fonda (osnove). Ne potujejo, namreč, danes po svetu le gostje, temveč tudi gostilničarji.
Dobavitelji
Jedilni list v ”novem” Vovku je krajši, a ne odganja starih gostov (pečena telečja krača, dušeno stegno kočevskega divjega prašiča, tris hišnih štrukljev na omaki iz starane kranjske gaude …). In spisek ”brez njih v naši kuhinji ne gre” je še daljši (Kmečka zadruga Sevnica, Ribogojnica Goričar, kmetije Medle, Pleško, Kostrevc, Firbas, Vovko, eko kmetija Repovž, oglarska kmetija Tekavec, polžja farma Zupet, mlina Rangus in Katič, oljarni Kocbek in Markežič, sirarstvo Gorišek, zelenjava in sadje Ivan Štrasner).
Prežganka
Ker ima Vovko po novem tudi degustacijski meni (v petih do sedmih dejanjih), je dobro, da je na žlico kar prežganka, z dovolj kumine, da pozdravi, in jajca, da nahrani. Morda je za odtenek pregosta, a je tako najbrž zaradi ”konkurence”, ki jo ima v kmečki gobovi juhi ter bučni z repki potočnih rakov.
Jedilnica
Vovko ima vse, kar podeželska gostilna potrebuje. Lokacija je na križišču, Novo mesto je blizu, dovolj prostorno parkirišče je pred vrati, velik zelenjavni vrt je za hišo, na travniku so igrala, kurnik je mobilen, za spanje pa je koča Janka in Metke. V verandi je za na hitro, levo od šanka je jedilnica, v kateri diši po roštilju, desno pa so beli prti pod velbanim stropom, mize iz grajskega parketa in podboji iz mestnega obzidja. Stare kmečke izbe je za dva prostora, za polno starin, z brajdo vred, s svežim cvetjem, žganicami na sodu, kuharicami na kredenci in domačnostjo, ki ji eleganco dodajajo pecljati vinski kozarci ter posodobljeni krožniki.
Ajdovi svaljki
Svaljki iz tatarske ajde z ragujem dolenjskega jagenjčka so jed sodobne obcestne gostilne, ki ima navijače med vsemi, zahtevnimi, izbirčnimi in hitrimi. Za prve je zraven dimljena skuta, drugi imajo jagenjčka radi tako dušenega in tretji uporabijo kar žlico.
Hišni ravioli
Začela se je dolenjska gobarska sezona in zato so na hišnih raviolih z zeliščnim muslinom jurčki na debelo narezani.
Žar
Bržola, od stalnega mesarja in od dolenjskega goveda, je na žaru, ki je hišna posebnost, ki Vovka loči od tri četrt slovenskih gostiln, ki imajo na jedilnem listu čevapčiče in mešano meso na žaru, a je njihov žar ravna električna plošča, na kateri skupaj zažigajo japonske lignje in madžarske kotlete. Saj tudi Vovko priznava, da so z žara jagenjčkove zarebrnice novozelandske, toda ta žar je na Tekavčevo oglje in Vovkov ata ga že več kot 30 let vsako jutro zakuri, zato natančno ve, kje je dovolj vroče za telečja jetra in kje za file dolenjskega goveda. Le da je on včasih tudi k bržoli dodal pečene paprike in kajmak, sin pa zdaj pečen koromač, jurčke in bučke.
Torta in pena
Po jagodnem sorbetu in pred domačimi piškoti, ob pleterski grenčici, se je pena pečenega jabolka izkazala z ajdovim drobljencem, hruška kuhana v cvičku pa z orehovim žličnikom.
Dolenjski Vovko
Brez roštilja še vedno ne gre in ob nedeljah se težko parkira, toda danes so gostje prišli od daleč in so zato lačni vsega od blizu, hočejo na izlet, ki ga ni na televiziji, želijo poskusiti, kar še niso jedli, in popiti, kar nimajo v lastni kleti. Zato potrebujemo čim več takšnih podeželskih gostiln kot je Vovko, ki s krajšim jedilnim listom in novimi krožniki ostaja podeželski, domač in dolenjski, saj žar ostaja njegova prednost in posebnost. Še vedno vaška gostilna, ki je najboljša v (Novem) mestu!
