Gostilna Vovko

Družinska gostilna

Vovko je družinska gostilna. Vendar to ne razodene le sorodstvenih vezi, ki so na Dolenjskem tako razvejane, da so si (skoraj) vsi gostilničarji, sedanji in bivši, v žlahti, temveč Vovkovo življenjsko filozofijo: ni prva gostilna, temveč družina. Kar pa je tudi za goste še boljše, saj ne slonijo več kar tako ob šanku, temveč pridejo na obisk, ko imajo Vovkovi čas (rezervirajte!), da se nanje lahko dobro pripravijo.

Vovko je domača gostilna, zato kuha, kar imamo vsi radi, in kot je bil na Dolenjskem vedno običaj. Le da so danes drugi časi, zato ima Vovko jedilnico s starinami in poštirkanimi pogrinjki, vinsko sobo z izbranimi vini in pred njo fotelje za prenočitvene goste, ter degustacijski meni, sicer s tradicionalnimi jedmi, a za poslovne ter dobrojedske goste.

Vovkove jedi so zato preproste, toda boljše. ”Brez njih ne gre” je naslov zadnjemu poglavju jedilnega lista, ki pa je prvo poglavje dobrega kuhanja. Spisek Vovkovih dobaviteljev je dolg in na njem je kdo je kdo med najboljšimi dolenjskimi kmeti in pridelovalci. Salama z najbolj zaželeno nagrado iz Sevnice zato ni za sendvič, temveč za okušanje, srnin tatar je tako divji, da ga božata malina in jerebika, dimljena postrv s hrenom in bučno majonezo potrdi, da imajo čisti okusi najraje preprostost, goveja juha je vsak dan nedeljska, ravioli s postrvjo so hišni, toda to pomeni, da so gostilniški, slavnega krškopoljca si lačni jedec točno tako predstavlja, kot kralja živali, ki ima veliko na kosti, okrog pa debel mastni rob, štrukljev je dovolj vrst, da ima jelenov hrbet čemaževega, jabolčni kompot pa pehtranovega, in, da, Mancina čokoladna torta je še vedno enako dobra.