Gostilna
Prava nedeljska gostilna! Ne zato, ker je (od kovida) odprta le za vikend, temveč zato, ker je vedno napravljena za k maši … Te lepe običaje, da so ”nedeljske” gostilne vedno lepo pogrnjene, zato se spodobi, da se zanje nedeljsko napravijo tudi gostje, so sodobni bistroji s papirnatimi pogrinjki in otrenirkanimi gosti žal že pozabili, zato je toliko lepše sesti za Kukljevo omizje, se razgledati med muzejskimi in družinskimi spomini, si naročje pogrniti s poštirkanimi prtički in takoj zatem nazdraviti s kozarcema dolenjske penine in govejega jezika.


Pozdrav
Iz kuhinje brat po sestri, ”da boste lažje spili aperitiv”, pozdravi s solato prekajenega junčjega jezika s hrenom, čebulo in bučnimi semeni, s piščančjo pašteto v maslenem ovoju in z legendarno, veliko, penasto, puhasto, ocvirkovo potico. Najlepši pozdrav na klekljanem prtičku in pod zvonom Gostilne Slovenija!
Dimljena postrv
Četudi imamo še v lepem spominu Kukljevo dimljeno postrv na ajdovi kaši z rumeno kolerabo in mandlji, smo veseli, ker tokrat uvodni ocvirkovi potici velikanki sledijo ”le” ocvirki dimljene postrvi iz Goričarjevega ribnika v dolenjskem Podbočju. Nadrobljena je na pušeljc z oljčnim oljem in limono mariniranega koromača, podloženega s ponvičnikom mehke polente. Vrh postrvjega cveta nevsiljivo začinjajo vložena gorčična semena.


Mesni štrukeljc
Če se le kosilo začne z govejo juho, je povsod na Slovenskem nedelja … Le Pri Kuklju je telerflajš, in še vedno kot ga je dolgo, potrpežljivo in v največjem loncu, polnem zelenjave, kosti in pravih kosov mesa kuhala Kukljeva babica Lojzka. Razlika je odločilno-pomembna, saj še zdaleč ni vsaka goveja juha tak krepek in ”umamičen” telerflajš. Toda, še bolj, če se le slovensko nedeljsko kosilo ne bi začelo v vsaki goveji juhi vedno enako, le z rezanci … Pri Kuklju je telerflajš v mesnem štrukeljcu, ki se štrudljasto dviguje iz zlate goveje juhe!
Bučna juha
Točno takšne bučne juhe se spominjamo, pa čeprav je od zadnjega obiska minilo že preveč let. Zato, ker je še vedno tako drugačna – boljša! – od bučnih juh, ki nas ”povsod” grejejo jeseni in pozimi. Buča ni le skuhano-zmiksana, temveč je najprej pečena, da si še okrepi okus. Tudi ni le pretlačena, temveč je z ingverjem ”zapeklena”, da je slojevita. In ni le gosta, temveč je ”zakuhana” z natančnimi jabolčnimi kockami carjeviča, opečenimi bučnimi semeni in risbo bučnega olja. Skratka, boljša bučna juha, ki naj kar ostane vedno takšna.
V domačih (slovenskih) gostilnah nočemo vedno drugače, temveč vedno enako. To so gostilne, v katerih začnemo z govejo juho, se najemo s pečenko in nato še posladkamo s štrudljem. Takšne gostilne se zato med seboj ločijo le po mastnih očesih na juhi, po velikosti solatne sklede ob praženem krompirju in po moči mikrovalovne pečice, ki je pogrela včerajšnji štrudelj … Če ob tem zaznajo še razliko med letnimi časi, so že dobre. A problem je, ker zato ni le vedno enako, temveč je – povsod enako! Zato je tako pomembno, da ob takšnih domačih gostilnah obstajajo tudi drugačne, ki niso le dobre, temveč so boljše in najboljše (Gostilna Slovenija)!


Račje prsi
Ko Pri Kuklju od juh preskočijo kar na glavne jedi, nista krivi le ocvirkova potica na začetku in pehtranova na koncu, temveč še vsi štruklji, ki so glavni na mesnih krožnikih. Seveda so račje prsi sočne in mehke ter v omaki, ki nima okusa po masti, temveč po pomaranči – kar račje prsi ljubijo -, toda, zakaj je ob njih le Pri Kuklju kostanjev štrukelj? Kako naj ga proglasimo, da mu ni para na Slovenskem, če pa je edini?!
Telečja pečenka
Telečja pečenka, pražen krompir, zimska zelenjava (rumeno in oranžno korenje, brstični ohrovt), naravna omaka od pečenja. Vse – krompir krompirjast, praženo-dušen in sočen, zelenjava na ugriz in sladko-okusna, meso sočno, prav mastno in zapečeno – kot mora biti. Nič več, a točno tako pričakujemo in si želimo od gostilniške klasike.


Svinjska ribica
Svinjska ribica v slanini, jabolčni krhelj iz sušilnice sadja na Gradežu, dolenjski štrukelj z jajčnim nadevom, gorčična omaka. Spet se (o) mesu slabo piše …, saj je vse naokrog bolj pomembno. Jabolčni krhelj ima pri Kuklju že zgodovino, zaradi (Margaretine) zgodbe o stari sušilni peči na drva, ki je edinstven primer ohranjene tehnološke in kulturne dediščine, gorčična omaka je začimbna nadgradnja pustega mesa, štrukelj pa je – zvezdnik. Ker so, žal, povsod štruklji le sirovi, pri Kuklju pa ima, bravo, vsak kos mesa svojega!
Gluhi štruklji
V ime te divjačinsko-mesne jedi smo dali raje gluhe štruklje, ker nikjer drugje niso tako lahki, puhasti, mehki in ”prazni”, zato so zaščitni znak kukljevine in njena značilna (podpisana) jed. Se še vedno strinjamo z vabilom, ki smo ga zapisali že pred ”davnimi” leti: ”Pa če Kukljevi jedilni list zreducirajo zgolj na te štruklje v tej omaki, bodo vredni, da zavijete z avtoceste, ki je tam 30 kilometrov daleč!”
A ne delajmo krivice tudi jelenu, saj je bil medaljon iz hrbta vzorčno ”krotek”, tako mehek, sočen in voljan. Ker so divjačinske jedi velikokrat težke, z gostimi, krepkimi omakami, nasitno-škrobnatimi prilogami in presladkimi marmeladami, je bil jelenov medaljon (Divjačina Meglen), le hitro popečen, v le naravni omaki, in le s sočno hruško ter vzorcem brusnic, prava in dostojna družba ”zvezdniškim” gluhim štrukljem. Oddolžili so se mu tako, da so dobesedno posrkali njegovo divjačinsko esenco.


Kostanjeva strjenka
Kostanjeva strjenka, sušene hruške na dimu iz sušilnice na Gradežu, karamelna omaka. Če je zraven cerkve slaščičarna, gostilna pa za vikende živi od delavnikov Peke Kukelj, potem še preden naročiš juho, za potem rezerviraš štrudelj, potico in krofe … Po slanem zadovoljstvu Pri Kuklju, skratka, ne iščeš še sladke drugačnosti. Ker pa se še dobro spominjaš lešnikove zmrzline, tudi kostanjevo strjenko – poližeš.
Skutni štrudelj
Skutni štrudelj in vanilijeva omaka. Mojstrica peke Etka ima Pri Kuklju ”lahko” delo s štrudlji. Ker jih je na Slovenskem toliko, a jih je prav toliko včerajšnjih, pogretih, zbitih, izsušenih, težkih, starih …, svojega peče le pozimi in le tako, da je lahek, sočen, zvit, dvignjen in – zato – boljši! Tudi zaradi sirarske skute kmetije Kocijančič iz Gotenice, od koder imajo Pri Kuklju tudi smetano in maslo.


Domači krofi
Ko je njihov čas, so mnogi razočarani, saj jih lahko Kukljeva gospodinja in gospodarica na dan speče le dva tisoč … A zato so krofi Pri Kuklju vse leto in zato ga je potrebno obiskati vsak vikend, ko gre ”le” po tristo krofov na dan.
Pehtranova potica
Pri Kuklju se začne z ocvirkovo in sklene s pehtranovo potico. Ker so tudi štruklji, ki so vmes, najboljši, je kar prav, da je odprto le za vikend. Navsezadnje je potica zato tako dobra in slovenska, ker je praznična jed, le Pri Kuklju pa je, torej, praznik vse leto.


Vinska spremljava
Dedek je bil pek, Margareta Damjanić pa ne le rada peče, temveč je tudi šolana someljejka, ki v stari kleti sicer nima veliko (30) etiket, a so skrbno izbrane iz vseh treh vinskih dežel, da ujamejo Kukljeve slovenske jedi.
